Naključje je naneslo, da smo konec tedna doživljali Mangart (z okolico) tako z italijanske kot tudi slovenske strani. Ob tem pa primerjalno spoznali tudi domače posebnosti...
Podaljšan vikend smo preživeli sprva na italijanski, zatem pa slovenski strani Mangarta in ob tem nehote opazili nekaj razlik in slovenskih turističnih posebnosti. Po gorskem kolesarjenju nad kočo Luigi Zacchi smo zavili čez mejo v Bovec. Plezali smo v trenti in planinarili po Mangartu v smeri Vevnice. Ob čudoviti naravi in razgledih se nismo mogli načudit posebnosti (ne)prijaznosti turističnih delavcev sredi viška sezone, kot tudi ne ravno prijetnemu sprejemu TNP nadzornika na sedlu pod Mangartom.
Ljudje smo tisti, ki hodimo v naravo po lepote, ne obratno; da se naužijemo svežega zraka, razgledov in ... svobode. To neprecenljivo danost imamo v Sloveniji na dlani in temu smo lahko neizmerno hvaležni. Skupaj se moramo potruditi, da bo tako ostalo tudi za tiste, ki prihajajo za nami in da bomo znali sobivati v harmoniji.
Ob koncu pa iskreno in od srca vsem turističnim delavcem (tudi indijanki v Bovcu) zaželim dobro sezono in prijeten ter zaslužen oddih, ki sledi po vrhuncu poletja, nadzornikom TNP čimboljši ulov prekrškarjev, vsem ostalim pa varen korak in srečno v gorah ter povsod drugod na življenjskih poteh!
Obširnejša fotoreportaža z našimi izkušnjami in različno obarvanimi subjektivnimi mnenji, ki morda ne sodijo najboljše na društveno stran, je na voljo na blogu.
