Zgodovine graničarske poti nad Ljubeljem ne poznam, me je pa naključje tja odpeljalo z velikimi pričakovanji in kolesom med nogami.
Arne je dobil priporočilo prijatelja, da je uradna, dvonamenska pot (torej uradno namenjena kolesarjem in pohodnikom) lepa in ker je prikladno blizu tudi izhodišče, nadvse primerna za hiter jutranji pobeg v naravo.
Po več zaporednih slabo prespanih soparnih nočeh in vsesplošni utrujenosti mi je bil vzpon do koče na Zelenici precej naporen. Pozimi sem bil gor v manj kot pol ure, tokrat sva s kolesi potrebovala celo uro in na sploh se mi je zdelo, da se vlečem kot megla. A tako pač je, telo je treba poslušat in ne rinit z glavo skozi zid. Takšne neumnosti sem vselej počel v svojih mlajših letih in na koncu namesto trodnevnega prehlada in utrujenosti staknil angino ali kakšno podobno neprijetnost.
Razgledno mesto pred obračanjem in spustom.
Razgledno mesto pred obračanjem in spustom.
Na koči sva spila še čaj in kakav ter se vzpela zadnjih 30 m do sedla, kjer se Graničarska pot spusti v dolino. Zgornji del je malo bolj skalnat in naključje je hotelo, da je Arne presekal gumo. Tubeless ni pomagal in edina rešitev je bila vgraditev zračnice. Po hitrem popravilu sva s spustom nadaljevala in se na nekaj težje voznih mestih premikala po polžje, sicer pa kar lepo in tekoče zdrvela v dolino.
Zanimiva, a kratka enoslednica brez posebnosti ali lepot, zaradi katerih bi se vračal na ponavljanje.
