Novembra in decembra prejšnjega leta se mi je zgodil manjši kolaps. Najprej me je pokopal virus, ki me je polegel v popolno horizontalo in me prisilil v soočenje s strašnimi iglami. V žilo sem iz domače zdravniške oskrbe prejel magične infuzijske koktajle, po katerih se je trend zdravja končno obrnil v pravo smer. Razpadu imunskega sistema je gotovo botrovalo pomanjkanje spanca. Morda še kaj manj očitnega... V glavi se mi je bledlo ne le zaradi zame še posebej visoke vročine (39,7ºC), temveč tudi zaradi spremljanja vremenskih napovedi, ki so bile za zimsko naravnanega človeka še posebej žalostne. V gorah je botrovala jesen in številni obiski gora po okrevanju so minili predvsem v nabiranju kondicije in lovljenju časa. (Ne)objavljanje mi tako ni bilo niti malo podobno, še največ kar sem iz sebe iztisnil v smislu objav, je bil instant instagram profil.
Da bi se kdaj tako stežka privlekel na Viševnik, kot prvo turo po okrevanju, ne pomnim. Sledili so obiski Karavank in Kamniških, pa nekajkrat do novega Bivaka II, na Oltar, Kredarico in znova Viševnik ter tudi Debelo peč in še kam. Večinoma sem hodil in praskal po skalah in zimsko plezanje (kot tudi smučanje!) že močno močno pogrešam. Zaradi pomanjkanja časa (in motivacije za pristope v supergah s čevlji v nahrbtniku) v najvišjih 300 metrih naših (visokih) gora Julijcev nisem izkoristil ugodnih plezalnih razmer, ki so nekaj časa vztrajale na višinah. Malenkost dejavnejši sem bil zato pri aktvinostih, ki hranijo tudi želodec (in denarnico) in ne samo srce. Minilo je staro in pričelo se je novo leto, s tem pa novi izzivi, projekti in priložnosti. Na hitro v nadaljevanju še nekaj fotografij, sicer pa kot vselej zaželim tisto, kar v življenju največ šteje in najbolj potrebujemo: zdravja, sreče in ljubezni. Ostalo se pa kupi. Srečno!
