Za vikend je spet padla ideja, da bi šli kaj splezat. Sobota je bila edini pametni dan v tem muhhasto obarvanem vikendu, tako da smo izkoristili priliko. Pisal sem Janiju in sva se dogovorila, da se podamo v severno steno Male Rinke. Pridružila se nam je še Slava, naša dežurna fotografinja v steni.
Ob 5:00 zjutraj smo odrinili iz Vodic proti Logarski dolini čez Podvolovljek. Če ne drugo, jim moram pohvaliti ceste, še na malo višjem nivoju kot naše famozne Rebernice, ki vodijo v Vipavsko dolino. Tisti ki pozna tam ceste, že ve. Takrat sem tudi izgubil občutek za čas, ker sploh nismo več gledali na uro. No, saj ni bilo niti važno. S Slavo sva sledila Janijevem hitrem tempu proti Okrešlju. Vmes smo se še napili svinjske vode in že kmalu bili pod steno. Prvoten plan je bil splezati Vzhodno smer, a smo se nato po premisleku odločili za Igličevo smer (V+ (V-,A0)/IV, 350m).
Pripravili smo se in začeli plezati. Del prvega cuga je bil res smotan, saj smo dobesedno plezali po potoku. Dva dni dežja prej sta naredila svoje. Načeloma smer je bila suha, razen potem še na detajlu v kaminu, kjer je bilo spet tečno plezati po mokrem in spolzkem terenu. Pričakovali smo vsaj še kakšno navezo v severni steni, ampak ni bilo nobene nikjer. Nekje na sredini smeri se je našla, ki je plezala isto smer kot mi. Večino smeri je Jani preplezal v vodstvu, razen dva cuga je prepustil meni. Plezali smo več kot pet ur, kar malo več, kot piše v opisu. To je zaradi tega, če maš tečajnika v navezi :)
Na vrhu Male Rinke smo se še malo pomartinčkali in se odpravili dol čez Turški žleb po ferati, še malo potekli po melišču in že smo bili blizu koče. Od tam naprej pa so se začele gruče ljudi nabirati, slap Rinka je bil zelo obljuden, parkirišča precej napolnjena. Enkrat pozno popoldne smo se odpravili nazaj proti Kamniku, kjer sem od Janija in Slave izvedel za gostilno, kjer imajo zelo veliko vrst piva. Odlično, sploh če si gurman, ki rad popije kako posebno pivo. Dan se je zaključil, jaz pa z novo preplezano smerjo in nabranimi izkušnjami naprej.
