Manjša skupina 18 turnih smučarjev s Freeapproved se nas je v petek pozno popoldan odpravila na Kredarico iz Krme. Dolina je po letošnji zimi kot manjši avtomobilski odpad, saj so poleg vkopanih avtomobilov po in ob cesti raztreseni tudi njih deli: plastični pokrovi, zaščite motorja, zdrobljeni žarometi, izpusti olja in drugih tekočin pa še bi se našlo. Z nekaj sreče in spretnega manevriranja smo tudi mi našli prostor za naše konjičke, kljub temu, da je bila očitno pred nami že ena (večja) skupina obiskovalcev gorskega sveta in temu primerno število avtomobilov. Poletne temperature so se dobesedno iz metra v meter spreminjale in na trenutke sem se počutil enako kot poleti, ko z ruševja zaveje tista obupna vročina oziroma pregret zrak. Sneg je bil temu primerno gnil in vse do višine nekje 1500 metrov ni bilo prav nič gorski pomladi podobno. Više gor se je vse skupaj vneslo, tudi veter je dodal svoje in življenje je postalo lepše. Slovenska kultura luknjaštva oziroma luknjačev se v zadnjih nekaj letih seveda ni prav nič spremenila, tako da je še vedno moč spremljati sporadično prepletanje gazi pešadije, ki občasno sledi smeri vzpona smučarjev, se prepleta kot presta, gre tu in tam po svoje, potem pa znova luknje čez sled. A človek si ne sme gnati k srcu, sploh sedaj, ko je trasa na Kredarico tako obljudena, da je moč izbirati sledi za smučarje, pešake in celo štirinožce. Mestoma ne bo odveč niti pozornost, da ne stopite ali s smučarskimi psi na smučeh ne razmažete kakšnega izmed številnih pasjih iztrebkov. Še hujše se vam pripeti, če ste nepozorni in zmendrate kakšno truplo poginule ali povožene divjadi, ki jih letos resnično ne manjka (glej fotografije s pojasnili). Zadnjih 100 metrov pod kočo so psi na smučah občasno izgubljali oprijem, saj je smučina okrog 20h začela pomrzovati. Jakova čelna svetilka tik pod vrhom Triglava je delovala kot svetilnik, ko smo tisti na čelu druge "podskupine" prihajali do koče. Nekje do 21:30 smo se večinoma nabrali vsi, le še zadnji trije, ki so krenili iz Ljubljane šele po 18. uri, so se nam pridružili na skupnih ležiščih okrog 2. ure zjutraj. Današnjo soboto smo preživeli na sto in en način. Nekateri na vrhu Triglava, drugi s podaljšanjim spancem in oskrbovanjem žuljem v koči in tretji s takojšnjim spustom v dolino. Vzpon na vrh je lep, shojeno lepo, snega pa vse manj. Za morebitne interesente Jaka pravi, da trenutno z vrha ni smučljive smeri :) Smučanje v Krmo se da nekako razdeliti v tri dele - odličen zgornji del, slabši srednji del in zelo slab spodnji del. Žal ne gre linearno, saj je dobrega občutno manj kot slabega, zlasti spodnji del v megli iz katere je rosilo, je bil podoben smučanju po razmočenih gobah. Odlična (in številčna!) družba, lepi razgledi in krasna avantura v samem osrčju Julijskih Alp! (Turno) smuča(j)mo, dokler še smemo! Avtorji fotografij mešano na žaru: Anže, Jani, Mina, Marko in Tanja - morda še kdo, ki sem ga pozabil in se opravičujem. PS: V dolini do Kovinarske koče je bilo danes ob našem dopoldanskem odhodu prometno zelo kaotično, našteti pa je bilo moč več kot 50 avtomobilov, tako da je po veliko kopanja in ritja po snegu sedaj parkirišč precej.
