Včeraj mi je uspelo prepričat dva kolega iz faksa, da namesto na Vršič pičimo na Jezersko. Zaradi jutranjega kolokvija smo bili na izhodišču šele ob enajstih. Naš cilj je bila zgoraj omenjena grapa, vendar smo bili v njej le manjši del. Vstopili smo mimo Spodnjega Ledinskega slapu, kjer smo z veseljem preplezali manjši ledeni skok. Plezali smo naprej in se po dveh skokih (zgornji je bil kopen in dokaj zahteven, v njem je bil zarjavel klin) znašli že visoko v steni. Plezanje je bilo strmo in dokaj izpostavljeno, reševale pa so nas odlične razmere, sneg je držal.
Kmalu se je svet malce odprl in ko smo spodaj zagledali položno grapo s štapnami, smo se strinjali, da smo si naredili kar veliko dela (in zabave). Vseeno nas to ni odvrnilo od tega, da ne bi že spet falili, saj smo skok višje v grapi obvozili po manjši grapici na desni, ki je bila vedno bolj strma, dokler je ni zmanjkalo. Tolažila sta nas dva stara štanta, mimo katerih smo šli. Ko sem se že v mislih pripravljal na abzajl, je kolega našel prehod do zavarovane poti na Babo, preko katere smo se vrnili nazaj v grapo. Vsi smo se strinjali, da je najbolje, da se za niti za meter ne premaknemo več iz grape, in tako smo po štapnah, ki sta jih napravila Rok in Nejc, končno dosegli njen rob.
Na vrhu smo uživali v lepih razgledih in sončnem zahodu. Sestopili smo ob lunini svetlobi mimo Kranjske koče, turo pa smo zaključili na čevapih pri kranjskem Valterju. Dolgčas nam ni bilo, razgledi so bili, kje točno smo šli, ne vemo v grapo bo pa zgleda treba it še enkrat...
