V nedeljo smo se 3je mladci (Njec Štebe, Matevž Blaznik pa jst) odpravili v Julijce. Po načelu 'kjer avto vozi, alpinist ne hodi' smo se odpeljali na Vršič in pričeli s hojo do vstopa smeri na južni strani Prisanka. V prvem raztežaju, ki je bil sicer najlažji, sta nas pestila antarktični mraz v prste in hudo trenje dvojne vrvi, ki sem jo komaj privlekel do sidrišča. V naslednjih 5ih raztežajih smo se kar lepo ogreli in suvereno plezali večinoma po relativno položnih ploščah, ki pa so vseeno terjale pazljivost. Sama smer je lepo navrtana, samo na parih mestih smo uporabili frende, na ostalih mestih pa smo izkoristili svedrovce. Po dobrih dveh urah in pol smo izplezali iz smeri, ravno ko se je v nekaj minutah prikradla snežna ploha. To nas je vzpodbudilo, da smo hitro pobrali šila in kopita ter se brez vzpona na sam vrh po hitrem postošku vrnili v civilizacijo.
