Po Džanijevem hitrem uvodnem tempu smo vrh vršiča ubrali dobro staro strategijo v boju proti sovražnemu globokemu snegu: ruskega stoterca! Izmenjaje smo vsak po svoje rili, kopali, plavali in se borili ter po 100 utrjenih stopinjah odsopihali na konec vrste. Vsak višinski meter je bil v današnjih razmerah težko prigaran! V ozadju nas je ves čas spremljala simfonija bobnenja plazov čez Prisankovo severno steno, medtem ko smo se mi z zvijačo izogibali nevarnostim: navigirali smo med poraslimi deli in večjimi balvani, ki jih še ni pokril sneg ter tako pazili nase. Po štirih urah gaženja do pasu in preko, bolj ali manj mokri, nekateri pa tudi premraženi, smo končno stopili na vrh! Po krajšem premoru smo po še več snega znova previdno odplavali v dolino.
