Fužnarski mali maraton v zimskih razmerah

V soboto zjutraj je bilo v dolini Suhe še veliko podrtega drevja, ki so ga ravno žagali in tako čistili cesto. Sneg se je na cesti začel na pribl. 1100 m, njegova debelina pa je vidno naraščala in kakih 200 m više je že bilo treba avto obuti v verige. Tudi midva sva morala že pri avtu natakniti gamaše in zagaziti v strm klanec proti pl. Viševnik. Ta je bil najtežji in na njegovem vrhu je padla odločitev dneva: nadaljevati po načrtu. Od doma sva namreč odšla z idejo, da se bo gaženje začelo šele na planoti.

Sprijaznila sva se s težkimi nahrbtniki in globokim snegom, pardon, sodro! Tudi tu je bilo, tako kot okoli Vogla, pod ojuženim (in ponekod po vrhu pomrznjenim) svežim snegom 10-15 cm sodre. Ta je seveda sipka in udiralo se je temu primerno 20-30 cm, mestoma čez kolena.

Na prečki s pl. Ovčarija v Lopučniško dolino naju je spet obkolila nizka oblačnost, ki pa je upočasnila taljenje snega - na tem strmem prisojnem pobočju so že bili ostanki spontanih plazičev mokrega snega. Ob stiku s potjo Črno jezero - Za jezeram sva se razveselila gazi in se je kljub pogostim odklonom od markirane poti držala do njenega konca tik pred Zelenim jezerom. Vmes sva srečala še gornika, ki sta gaz naredila, hvala vama! Pri Zelenem jezeru se je končno pokazalo modro, takrat že oranžno nebo in do bivaka na Prehodavcih sva prigazila natanko 5 minut po zaidu sonca.
Kakšen grad je prenovljeni bivak! Zlahka bi mu nad vrata napopali nekaj zvezdic! Ali pa tudi ne - saj jih je bilo že pol ure kasneje stotero na nebu. Občasno naju je zagrnila nizka oblačnost, ki je prilezla po Dolini triglavskih jezer in se preko Prehodavcev prelila v Zadnjico, večinoma pa je bilo jasno in krasno, brez vetra, toplo. Med večerjo je izza Kanjavca vzšla skoraj polna luna, ki je sicer skrila zvezde in manj svetle utrinke, je pa zaradi nje noč imela poseben čar. Le malo hecno je bilo zjutraj, ko je bilo enako svetlo kot zvečer. Kot, da ne bi bilo noči.

Tik pred vzidom sonca sva nadaljevala proti Hribaricam; sprva sva se šla "lov na Knafelčeve markacije" (snega je ravno toliko, da je hoja izven poti neudobna/nevarna, veliko markacij pa že zasneženih), ob stiku s spihano poledenelo podlago pa sva obula dereze in odkrempljala do Hribaric. Po opravljenih mraziščarskih poslih sva oddhlačala nazaj po smeri pristopa, a nato zavila pod Vršake in se na prečki pod njimi prvič v tej zimi mestoma soočila s plazovno tveganimi razmerami. Na Vratcih sva se lahko znebila krempljev, morala pa sva se zaščititi pred soncem, ki ga imava za nekaj časa "poln kufer".

Sneg je bil na prisojah že močno ojužen in se nama je udiralo tudi precej čez kolena, na osojah pa je že nastala skorjica. A to gamsov ne gane - dolina Za Kopico je bila po dolgem in počez porisana z njihovimi sledmi, nekaj vragolij so nama pokazali tudi v živo. Gaženja je bilo konec v bližini Grive nad pl. Viševnik, kjer sva ob zaidu sonca stopila v svoje stopinje prejšnjega dne, čakala pa naju je še ura in pol hoje.

Lepa krožna tura (GPS je nameril 31 km in 1900 v.m.), za katero bi bilo v teh razmerah najbolje uporabiti krplje; za smuči še ni.
Vse pohvale PD Radeče za odličen prenovljeni bivak!

Komentarji

comments powered by Disqus
Oceni sliko:
Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...