V soboto zjutraj pred odhodom v Ponte Porton skočim na Šmarno Goro. Na poti do Šmarne oddam Ani krplje, nato pa šibam gor iz smeri Tacna. Pot iz Tacna je izredno blatna in v zgornjem delu zelo snežena.
Za soboto so obljubljali sonce, vendar ga vse do Kozine ni nikjer, občutila se je le ledeno mrzla burja.
V Ponte Portonu sva z Meto tako rekoč prva, še preden so navalili Bricevi in okupirali celotno plezališče.
Razmere v plezališču: tik ob steni vroče, 5m stran prijetno toplo, 10m stran (na cesti) vleče vetr, da te zebe. Pod steno je kar precej vode, tako, da desna stran plezališča nima kaj prida prostora za varovanje.
Ko naju je lakota pregnala sva se odpravila proti morju, kjer sva si privoščila Trevellunch-e in vsaj jaz sem obujal spomine na Aljasko izpred skoraj enega leta.
Sledil je še prijeten nekaj kilometrski tek vse do sončnega zahoda, ki sva ga ujela na pomolu v Karigadorju.
Nedeljsko jutro se je pričelo s presenečenjem, avto ves zaledenel, termometer kaže -1,7°C, še sreča, da je bila ura šele 7.00. Do 10.00 se je ogrelo na prijetnih 12°C, ko sva se s kolesi odpravila po stranskih poteh od Karigadorja preko Brtonigle do doline reke Mirne, Novigrada in nazaj mimo Marede do Karigadorja. Nabralo se je 34km in 350m vzpona.
Super izkoriščen vikedn, samo ko veš, da te naslednji dan spet čaka realnost, SUŽBA ;(
