Današnje jutro, kakršno koli že, je glede na vremenske napovedi obljubljalo marsikaj. Tudi zadnja preverjanja vremena na spletu so to potrjevala toda… ponovno so se zmotili, kakopak! Aladin ga zgleda na polno pije, pa ne ve kaj sporoča širši javnosti. Tako sva se od vseh, ki so včeraj še nekak razmišljali da bi šli na Malo Mojstrovko, pri Šentviški cerkvi dobila le Anže in moja malenkost. Tudi sama sva bila malce skeptična glede odhoda a je volja naredila svoje, želja da se vrh odet v drugo snežno odejo osvoji kot začrtano pa še toliko večja. In sva šla. Na poti proti izhodišču pri Tičarjevem domu na Vršiču sva se kar nekajkrat vprašala koliko snega sploh bo, kakšno bo vreme na vrhu, ali se bosta nizka oblačnost in megla razkadila in Anžetu omogočila vragolije v dolino, kakšen bo veter itd., pogovor pa začinila tudi s kakšno drugo tematiko da je čas hitreje minil. Prihod na izhodišče … groza. Veter, megla, veter, oblaki, megla, oblaki, veter no ja pa seveda nama ljubi sneg. Mislim da je prav slednji in seveda prepričanje, da bo malo višje posijalo sonce botrovalo k temu, da sva se po hitrem postopku našemila ter že naslednji hip lomastila po snegu. In kako je to izgledalo?!? Na momente prav pestro saj je veter pripravil marsikateri zamet zato je bila pot navkreber zares izčrpljujoča. Vedno nova presenečenja v obliki višine snega. Odeja je nihala od 0 pa do 100 cm, vse skupaj pa so mestoma popestrile ledene ploskve in drseče skale. A ker sta ratraka delovala izmenično in zelo učinkovito, sva uspešno prilomastila do prevala Vratca, kjer ni bilo ne duha ne sluha o soncu. Skomignila sva z rameni, pogledala na desno proti Grebencu in odšla dalje z malo bolj previdnim korakom. Zgodba o gaženju se je zopet ponovila a z manjšo nianso. Počasi so naju začeli božati sončni žarki, ki so bili čedalje bolj močni. In takrat sva bila deležna darila narave. Meglice so se kar naenkrat razpršile in nagrada za ves trud je bila tu. Zadnje višince sva tako premagovala kot za stavo in na vrh prispela (v za zimske razmere) dokaj hitrih 3,5 urah. Na vrhu pa … ne vem kako lahko to opišem z eno besedo? Erotika!! Slike bodo povedale več, razgledi, ki sva jih doživljala pa še zdaj božajo. A ker se vsaka stvar enkrat konča je bilo potrebno sestopiti. Če v dolini ne bi bilo morja meglic (filmček bo povedal več), bi Anže lahko »sestopil« malo drugače in hitreje. Toda razmere niso dopuščale vragolij zato je za oba sledil hiter sestop po starih tirnicah in ponovno soočenje s sivino dneva ... vendar lepi spomini ostajajo :)
