Paklenica, part 2.

Pretekle tri dni sva z Vidom uživala v čudoviti pakleniški skali, vetru, soncu, senci in sorazmeroma samotnih smereh. Te dni prevladujejo predvsem Avstrijci, ki se pa povečini porazgubijo v lahkih smereh. V torek sva najprej se ogrevala v Zimskem cvijetu (6a+, 210m), kjer nama je srčni utrip dvignil dogodek, ko sem na vrhu smeri, med preobuvanjem ugotovil, da imam na pasu samo še levi dostopni čevelj. Slučajno se Vid nagne čez steno in začuda ugleda desni čevelj pri zadnjem "štantu" na robu police. Kako se je izpel iz vponke mi še zdaj ni jasno. Čez dobre pol ure sva z vsemi čevlji že dostopala pod steno Anića Kuka, kjer sva za drugo smer izbrala Capitana Pelinkovca (6c, 260m). Dobra smer, z super previsno "plato" in ostrimi oprimki v zadnjem raztežaju. V sredo sva nadaljevala v podobnem tempu in si za cilj izbrala po vodničku najdaljšo smer v Paklenici in sicer smer Infinito (7a+, 360m) v severni steni Anića Kuka. Lepa in dolga smer s konstantnimi težavami in najtežjim raztežajem tik pod robom stene, ki pa je bil zame pretežak tako da sem ga suvereno potehničaril, Vidu je pa malo zmanjkalo za prosti vzpon. Zadnji dan sva se razplezavala v atraktivnem Stupu - Anića Kuka in sicer v smeri Rebeka (6b, 100m). Pri zadnjem spustu po vrvi se nama je še nemogoče zataknila vrv, tako da sem med reševanjem vrvi nenačrtovano plezal še po smeri Danaja (5b, 100m). Ker nama je ostalo še nekaj kože na blazinicah sva tik pred odhodom, splezala še smer Nidia (6b+, 160m). Uživaško!

Komentarji

comments powered by Disqus
Oceni sliko:
Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...