V ponedeljek sva se z Blažem dogovorila za skupno plezanje malo težje smeri (vsaj za mene). Še v temi sva zgodaj zjutraj iskala parkirišče v Planici in ker je bilo zaradi gradbišča vse zagrajeno sva avto pustila kar pod skakalnicami. Na pravo pot proti Tamarju naju je nato usmeril dežurni varnostnik. V kar živahnem tempu sva bila hitro pod steno Šit, kjer sva se po naloženih policah prebijala do vstopa v smer JLA. Prvi raztežaj je bil vsaj v zgornjem delu ena sama ruševina, kar je očitno standardno za vse smeri v tej steni. Nato pa se kvaliteta skale močno izboljša. Blaž je vse težje raztežaje splezal suvereno in brez težav, čeprav tudi njemu niso bilo čisto trivialni - sploh glede na oceno VI+ iz neke avstrijske skice. Sicer se je ta skica izkazala za zelo dobro in z orientacijo v steni nisva imela nobenih težav. Mene je psihično malo namučil gladek navpičen kamin v 6. raztežaju (ocena VI-), kjer dobrih 10m ni možno postaviti nobenega varovanja. Fizično pa me je bolj namučil spodnji del zajede (VI) dva raztežaja višje, kjer pa z varovanjem ni nobenih težav. Najbolj zoprn pa je bil zgornji del poševnega ozkega kamina v 7. raztežaju, kjer izčrpaš vso plezalsko domišljijo, da se zbašeš skozi.
Sicer je bilo pa razmeroma lepe smeri JLA (uradno 300m) še kar prekmalu konec, tako da sva potem po Jesihovi smeri splezala še do vrha Šit. Malo naporen in odveč je bil edino dolg in šodrast sestop čez Jalovško Škrbino, k sreči je moč žgočega sonca malo blažil JZ veter.
