Po plezanju v Dolomitih sem si zaželel kake lepe stene tudi pri nas v Julijcih. Opis in že tudi samo ime smeri Sivi ideal v južni steni Jerebice mi je vzbujalo upanje na strmo plezanje v dobri skali.
Sam dostop pod steno iz doline Možnice me je v petkovem jutru še pozitivno presenetil. Lep senčen vzpon po stezici v bukovem gozdu in nato prijetno poplezavanje suhe hudourniške struge, nekaj spolzke trave pa samo tik pod steno.
Tam kjer se začne smer pa neprijetno presenečenje - potoček in seveda spolzek kamin, ki me je spremljal prve štiri raztežaje. Že v drugem previsu prvega raztežaja mi je v roki ostal ključni oprimek sprhnele mokre skale in to se je potem zgodilo še kar nekajkrat.
V prečki nad travno teraso so bili trije raztežaji sicer skoraj suhi, potem pa je zaradi strmine potoček prešel v majhen slap, ki me je zalival dva raztežaja vse do previsa. Plezanje konkretne petice je postalo pod previsom že skoraj groteskno - mokrega mahu do komolca vmes pa same majave skale. Očitno je v tem previsu izvir potočka, ker višje gori je bila skala vendarle suha. V zadnjem raztežaju petice me je presenetil še za petico zelo težaven vstop iz prečke v navpično razpoko, kjer sem si pa moral pomagati s tehniko.
Že kar izmučena sva rabila še uro do vrha Jerebice, kjer sva si končno oddahnila. Vsaj tristo metrov konkretne petice me je že kar dobro izželo, čemur je sledil še dolg sestop, ki se je zavlekel do noči.
