Želja po odkrivanju novega naju je tokrat peljala v Pale di San Martino, področje ki ga odlikujejo visoke stene, zanimivi sestopi in dobra skala. Pala ima še eno posebnost, do skoraj vseh sten vodijo dolgi dostopi. Za prvič sva se tem izognila, in sva izbirala stene, ki imajo za slovenske razmere normalne dostope (od 1 do 2 h), saj sva predvsem želela dobiti vpogled in predstavo o področju.
Začela sva v dolini Canali, od koder sva imela izhodišče, za dostop do koče Treviso in od tu do stene Pala del Rifugio, kjer sva plezala klasiko Frisch - Corradini (VI-, 725 m), v kateri se brez dobre skice kaj hitro izgubiš, saj se v steni prepleta več smeri. Zanimiv del ture je bil tudi sestop, kjer poplezavaš II-III in na izpostavljenih policah občuduješ razglede. Za drugi dan sva izbrala nekoliko krajšo smer, zopet dostopala do koče Treviso in od tu do Dente del Rifugio. Plezala sva kombinacijo klasike in moderne smeri (Chiara Stella - Maratona, VI+, 220 m), in v celi steni bila sama, za razliko od prejšnega dne, ko se je v tej steni trlo navez.
Vsak dan so bile napovedane nevihte, in res so se popoldne okrog visokih hribov vsak dan zbirali nevihtni oblaki in imeli svoje zasedanje. Ravno to naju je odvrnilo od obiska še daljših smeri, zato sva se prestavila na prelaz Rolle, kjer sva odkrila zanimivo steno Tognazza. Na daleč ne izgleda nič posebnega, vendar le to je, zaradi svoje kamenine porfirja (magmatska kamenina). Plezanje poteka po platah ali počeh, ki naju je popolnoma navdušilo. Plezala sva Via Andrea Mancini (VII+, 220 m), sestopila, si pri avtu skuhalo kosilo, oddremala eno kitico in se podala še v Baby Jan (VII+, 245 m), ki jo je bilo kar prehitro konec. Smeri tu so navrtane, kar olajša plezanje, z sprotnim nameščanjem varovanja bi smeri bile precej bolj zahtevne.
Naslednji dan je bil čas za ponovni obisk dolomitske skale, in sicer sva šla plezati v Mulaz della Rosetta (Via Erbe Alpine, VII+, 280 m), ki je sicer navrtana, ampak naju je kljub temu dodobra namučila, saj je smer dobro varovana le v najtežjih raztežajih, v ostalih pa je svedrovcev le za vzorec.
Vsakodnevno plezanje naju je kar utrudilo, ampak bližajoče se slabo vreme naju je odvrnilo od počitka. Odločila sva se za že preverjeno lokacijo, in sicer sva se odpeljala na prelaz Duran, kjer sva si že prejšnič ogledala klasiko v Pala delle Masende (Colatoio Bonetti, VI-, 300 m). Smer poteka po črni lisi, kar že na daleč da vedeti, da bo tu skala dobro razčlenjena, tako dobro, da kar ne veš katero "šalco" bi prijel. Sestop poteka po policah in nama je osebno eden najlepših v Dolomitih. Hitro sva bila nazaj pri koči Cerestiato, kjer nama je oskrbnik odsvetoval obisk teh sten za vikend, saj da v njih kar mrgoli navez. Med tednom te bojazni ni, saj sva v smeri zopet bila sama.
Ponoči se je vreme res poslabšalo in naju tako pregnalo domov. Nič zato, spoznala sva zopet nekaj novega in si s tem ponovno odprla veliko novih cilje.
