Lepa smučarska sezona je za nami.
Tja do začetka februarja je kazalo na švoh zimo in niti še nisem resno začel razmišljati o smučanju, le na Triglav sva skočila z Duškotom (peš) in na Poljanski vrh s Tamaro in Klemnom, ostalo so bila bolj mraziščarska potepanja, preučevanje snežne odeje, nevarnosti plazov ipd.
Potem pa se je začelo, do začetka februarja je nad ~1800 m vrglo noro veliko snega in treba je bilo malo več na sneg. Sredi februarja se je snežna odeja že nekoliko stabilizirala, posijalo je sonce in izgovorov za smučarsko abstinenco ni več bilo.
Najprej nekaj nočnega variantnega smučanja na Starem vrhu, potem pa tri dni zapored po pršiču nad Pokljuko: Sleme, Viševnik, kraški podi pod Viševnikom. Občudovanje smrežakov na Peci, dvodnevna pravljica na Komni, nato pa konec februarja prva strmina: Južne vesine Vrtače. Ojej, kakšen začetek strme smučarije (zame ponovno) po 4 letih: neugoden sneg, brez vidljivosti (megla), zgoraj tudi veter. Potem pa je k sreči prišel marčevski anticiklon in z njim uresničevanje dolgoletnih smučarskih načrtov - mojih in od Marijane&Marka.
V malo manj kot 5 mesecih se je nabralo več kot 65 dni na smučeh, več kot 40 presmučanih strmih smeri, od tega 35 zame novih, vsaj 15 pa verjetno nasploh prvič presmučanih smeri (glede na neobjave).
Ni pa bilo vedno idealno in najlepše - strmo smučanje zahteva določeno raven smučarskega znanja, pravo kombinacijo smučarske opreme, ugodne snežne razmere in tudi pravo razpoloženje, psihično pripravljenost, "glavo" smučarja. Večkrat se mi je v tej sezoni zgodilo, da je kaj "sfalilo", zato prav vseh spustov nisem v celoti opravil na smučeh. Težave sem imel predvsem z opremo oz. z njeno uporabo - v prvem delu sezone se smuči predvsem na trdi podlagi niso obnašale, kot bi si želel, a sem iz prejšnjih let vedel, da ni problem v smučarju. Zato sem izpustil nekaj najbolj trdih, strmih in hkrati izpostavljenih prehodov, skoraj v celoti pa tudi dolgo (= 5 let) zaželeno in verjetno najtežjo presmučano smer v Karavankah. To sva z Markom to sezono v vzponu "napadala" v treh popoldnevih in tretjič je bila "razmera prava", da jo je Marko presmučal. Lenuhove vesine so res izjemna SMUČARSKA smer, kar nekoliko neobičajna za Karavanke, kjer se sicer večinoma tišči po grapah in žlebovih.
Ta ne-spust je sodu izbil dno, po njem sem zamenjal smuči in razlika je bila na trdi podlagi opazna že na naslednjem spustu.
Načrtov/želja/sanj o raziskovanju "novih" smučarskih prehodov je bilo pred to sezono še veliko, a vseeno smo z M&M nekaj dni "žrtvovali" za obisk dobro znanih in že presmučanih strmo-smučarskih lepotic: Aerotika s Kanjavca, Južne stene Kočne, ZJZ obronka Malega Kanina in Laške planje nad Rezijo, SV stene Prestreljenika, severne grape in vesin (nova) Hudega Vršiča, vesin Pihavca nad Luknjo. To so res prekrasne smučarske smeri, zaradi katerih pa lahko postaneš (pre)zahteven smučar za povprečne zime v slovenskih gorah (beri: grape in žlebove).
Nekaj nepresmučanih linij smo "za las" zgrešili oz. za kak teden dni zamudili, saj je že marčevski anticiklon pospešeno pobiral sneg, da niti ne omenajam toplih majskih noči! Tudi ugodne snežne razmere je bilo maja težje ujeti in sam sem zato ob koncu meseca zaključil - zadnji je bil Mangart (Direktna-Zimska-Italijanska) z M&M v odličnih razmerah; tak naj ostane spomin na to super sezono.
Kar nekaj smeri lahko "obkljukam" na seznamu smučarskih želja, toda to ne pomeni, da je seznam zdaj kaj krajši - nasprotno! Med vsako turo se je utrnilo še več novih idej, zato z veseljem pričakujem novo sezono. Moram pa izraziti hvaležnost Marijani in Marku - za njuno družbo, zanimive debate, za pregažene kilometre, podporo med vzponi in spusti ter predvsem, ker sta me skozi celo sezono (očitno zelo uspešno) motivirala in dopolnjevala s smučarskimi idejami. Sam se zagotovo ne bi spravil v vse te luštne flanke. Več fotografij, podrobnejše opise smeri in doživetij seveda najdete na njuni strani.
Še komentar sezone na splošno (kot sem jo videl sam - seveda so dobrodošli tudi pogledi ostalih smučarjev): verjetno najbolj plodna in strmo-smučarsko zanimiva sezona doslej pri nas.
Ponovljenih je bilo cel kup redko smučanih smeri, en košček teh: Direktna rokavička s Tosca, SV stena Prestreljenika, Veseli tobogan in "Mrakova smer" s Triglava, z Mlinarskega sedla na Zg. Ravni, Snowhite z Velike Martuljške Ponce, vse variante Pozabljene z M. Mojstrovke, vse variante z Mangarta na Mangartsko sedlo, Južna stena Kokrske Kočne, JZ raz Malega Draškega vrha, obe smeri P. Vrhovnika (l. 2006) s Križa nad Akom, več izstopnih variant/krajših smeri nad SV plazom Begunjske Vrtače, V stena Škrlatice, z vrha Velikega Oltarja za Ak.
Veliko je bilo novih (tudi zelo težkih) spustov, izbor: Andrejeva izpod sedla Planja v Mlinarico, Elan s Kokrske Kočne v Povnovo dolino, Jugozahodna z Batognice, Jugozahodna poševnica z Velikega Špičja, Lenuhove vesine z Begunjske Vrtače na Šentanski plaz, Sestopna z Vrha Labrje, SV raz Podrte gore, Žabji skok z Razorja v Mlinarico, z vrha Tosca po Z vesinah na Bohinjska vratca, Sončna smer z Matajurskega vrha na jug ter nad Pecolom (IT) še tri strme diretissime: od bivaka Luce Vuericha, z Vrha Krnega dola in s Špika nad Tratico.
Verjetno so bili prvič doslej v isti sezoni presmučani naslednji velikani Julijcev: Triglav, Škrlatica, Mangart, Jalovec, Veliki Oltar, Razor, Velika Martuljška Ponca, Visoki Kanin, Mali Kanin, po strmih vesinah pa so bili presmučani tudi Grintovec, Jezerska Kočna, Kokrska Kočna, Skuta, Dolgi hrbet.
S Triglava, Razorja in Velikega Oltarja so bili opravljeni tudi zelo redki deskarski spusti.
In kar je najpomembnejše - kljub dolgi sezoni s pogostimi obilnimi snežnimi padavinami in veliko smučarskimi dnevi v tej sezoni ni bilo nobene smrtne žrtve zaradi padca ali plazu med smučanjem.
Zato lahko povzamem: nič ne bom(o) imel(i) proti, če se kakšna taka sezona še kdaj (kmalu!) ponovi!
