Z Zlatom ukanila Hudiča (V-, 500m)

V soboto zjutraj, še v trdi temi in gosti megli, sva parkirala srebrno puščico pred Kočo na Gozdu. V hrib sva se odpravila po Hanzovi poti, ki sva jo, kljub svetilkam, bolj slutila kot videla. Do snežišča v Hudičevem žlebu se je ravno zdanilo in megla razkadila, kljub temu pa prečenje, za tiste brez derez, ni bilo najbolj enostavno. Ko sva vstopila v Hudičevi steber so se za nama začele nabirati še druge naveze in planinci na Hanzovi poti. Že po nekaj rastežajih pa sva izgubila stik z zasledovalci. Nekaj selekcije je naredilo poledenelo snežišče na vstopu (dereze zelo priporočljive), nekaj gužva na vstopu še največ pa zanke in uganke v smeri. Hudič je tudi naju kar dobro preizkušal. Do zadnjega raztežaja sva se mu kar dobro upirala. Dokaj hitro sva spregledala vse nelogičnosti in zavajanja, ki jih povzročajo predvsem številni zgrešeni klini, ki jih je skoraj več kot ''pravih''. V zadnjem razstežaju pa naju je najprej zavedla svetleča zlata vponka v steni levo od navpičnega črnega kamina, spodaj pod njo pa tudi čisto spodobno varovališče. Po kakih petih metrih plezanja po navpični poki se mi je sprva soliden oprimek nenadoma razsul in nato še eden pa še eden.  K sreči so vsaj večji kosi zgrešili Zlatota, ki je bil direktno pod mano. Še sam ne vem kako sem se uspel zadržati v steni in nekako vpeti vrv v tisto zlato vponko. Vsekakor je bila to očitna past iz katere sva se s precej sreče izmotala popolnoma brez praske z le malce načeto psiho. Nato je sledil še en poskus direktno v umazani kamin, kjer je bilo tudi narejeno varovališče s prusikom. Spodaj ob vstopu v kamin je namreč velika votlina z naravnim oknom na vrhu za katero pa sva dokaj hitro ugotovila, da tudi ni tisto pravo izstopno. Še en poskus po poki levo od zlate vponke, ki je sprva sicer kar obetal se je že po prvem klinu končal v gladki plošči. Končno sva še enkrat detajlno prebrala opis in opazila še besedo (levi) steber.  Ostro levo in nekaj metrov nazaj sem našel še eno naklinjeno varovališče in lep prehod po kaminu navzgor, ki naju je končno pripeljal ven iz te mišnice do tiste prave votline iz katere se je bilo treba z nekaj gimnastike le še skobacati skozi stropno luknjo na vrh stebra. Ob pol štirih popoldne sva se po devetih urah plezanja lahko prvič zleknila na soncu in moram priznati, da mi je kar malo odleglo.

Skratka Hudičevi steber je res zanimiva tura za trening koncentracije in psihe, zelo prav pa pride tudi Zlatov izkušeni ''nos'' za skalo. V smeri je praktično vsega po malo od zračnih plošč z dobrimi oprimki za uživaško plezanje pa do ozkih umazanih kaminov, kjer se plaziš bolj po jamarsko.

Fotoapart je žal ostal v avtu,  zato prilagam samo nekaj zasilnih slikc iz mobilca.

Komentarji

comments powered by Disqus
Oceni sliko:
Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...