Včasih razmere niso ravno najboljše, a kar se mene tiče je pomemben tudi ambient in pa to, da ne greš tja kamor vsi ostali in kjer si itak že 100x bil in še boš... ;)
Tako smo šli včeraj z Deanom in Blažem v Zajzero, meni eno najljubših izhodišč. Najprej malo razvlečeno po dolini, nato strmo navzgor do koče Pellarini (zaprta in zasuta), ki stoji na robu Žabniške krnice z res veličastnim ambientom pod Višem, Gamsovo materjo, Divjo kozo in Lastavicami. Nad kočo se odpre široko smučišče, ki se zaključi na Sedlu Velikega Nabojsa (1970m).
Blažu je bil dovolj spust s sedla, zato sva z Deanom potegnila naprej in malo pod sedlom pustila smuči. Kljub visoki temperaturi so bile spodaj razmere dobre, zato sva šla po strmi rampi naravnost navzgor. A višje je sneg postal bolj moker in naju precej upočasnil. Šele ko se je strmina malo unesla, sva lažje zadihala – še dobro, saj sva rabila sapo še naprej med napornim gaženjem. Višje je bilo spet malenkost bolje in tako sva brez težav prišla do vrha (2313m), ko se je ravno za kratek čas za nagrado pokazalo sonce. Krasen razgled, nekaj slik, potem pa kar hitro nazaj dol!
Do smuči brez težav, tam sva se kar hitro spet pripravila in odsmučala po smešno pisani mešanici snega in puščavskega peska. Zgoraj kar v redu po mokrem lepljivem snegu na trdi podlagi. Pri koči (oz. kar na koči!) naju je čakal Blaž in ker mu ni bilo videti hudega, sva se še midva ustavila in si končno privoščila nekaj počitka in malico. Že prej se je stalno osipalo s sten, zdaj pa je skorajda neprestano ropotalo in grmelo z vseh strani – tudi po tem vročem obdobju je po stenah še veliko snega!
Po gozdu je šlo tudi solidno, spodaj nekaj prebijanja skozi goščavo, na koncu pa smuk po cesti in nekaj odvečnega štamfanja in porivanja po tekaški progi. Tako smo zaključili kar v gostilni, ki je bila nekaj metrov bližje kot avto – žeja je bila pač prioriteta! :)
Več fotk pa na blogu.
Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...