Lep dan je klical in odzvali smo se s to fajn turico. Enkrat za spremembo smo bili pešaki v večini, he he. Začeli smo pri Matizovcu, nadaljevali pa po gozdu proti koči na Kofcah. Tu nas je pred vhodom v kočo pričakala črna zverina s kremplji in z rjovečim glasom. Šalo na stran, ampak tako rejene mačke (sigurno se ne prehranjuje z ulovljenimi miši), ki začne presti že če jo pogledaš, pa že dolgo nisem videl. Ravno dobro spijemo čaj, ko se nam pridruži moški del Albrehtovih.
Malo pred pričetkom vzpenjajočega grebena smo se pešaki in turnaši ločili. Slednji so ubrali direktno pot po pobočju Velikega vrha, mi pa nadaljevali po grebenu. Jah, tokrat sem si končno dal malo duška in z veseljem škljocal, saj tako lepih oblakov bi bilo prav škoda zamuditi. Na enem izmed postankov so mi očala štorasto padla iz rok. Saj veste, stric Murphy ima vedno prste vmes, saj so za las zgrešila smreko in namesto, da se bi ustavila par metrov nižje, so tako nadaljevala pot globoko po pobočju. Šit, drugega mi ni preostalo, kakor da sem se spustil ponje. Sicer osemdeset višincev so minili relativno hitro, ampak vseeno so ostali pešaki krepko povečali prednost pred menoj. Ob prihodu pod vršni greben sem ugotovil, da so krepko pred menoj in da bi jih hitel ujeti, mi na misel ni padlo. Odločil sem se sestopiti in nekje na sredini sem jo udaril počez. Iskal sem lokacijo, kjer bi lahko dokumentiral spust turnašev.
Zlato je tokrat imel ski defekt, saj mu je med smučanjem odletela vez. Še dobro, da je priletel na mehko, he he. Za snežne razmere bi se lahko reklo, da je pravi mix pršiča, klož in ledu. Še fotogalerija:
