V Trapezu VDV - spominska smer Dr. Tomaža Ažmana (

No pa smo jo zlezli:  Monikino, Blaževo in moje prvo res pravo hribovsko šestico. Tudi malo bolj izkušeni Tadej je ni ocenil prav nič podcenjujoče.

V petek popoldne smo tehtali med smerjo DKV ali Viktorijo in se nato po zelo kratki diskusiji odločili za smer dr. Ažmana. Ob pregledovanju skice z vrisanimi raztežaji VI. in celo VI.+ stopnje se mi je sprva naredil kar cmok v grlu. Vendar so me opisi, da je smer zelo lepa in v zadnjem času kar pogosto splezana hitro prepričali.

Že v petek zvečer malo pred mrakom smo parkirali v Krmi, pojedli Travellunch in zaviti v spalne vreče polegli okrog avtomobila. Po Tadejevem prepričevanju naj bi imel nočni počitek v bližini stene poseben terapevtski učinek na plezalsko psiho?! V glavnem sva z glasno sovo bedela skoraj vso noč.

Mislim, da je edino Tadeja ob pol štirih zjutraj zares zbudila Monikina budilka. Ostali smo bili pa toliko hitreje pripravljeni za vzpon pod steno. S prvimi sončnimi žarki smo dospeli do stene Trapeza in začeli iskati pravi vstop v smer. Po skoraj polurnem raziskovanju nam ni uspelo najti nobenega ostanka človeške prisotnosti v tistem delu stene, zato smo se odločili vstopiti po nam najbolj logični poševni zajedi na koncu snežišča. Šele na začetku petega raztežaja smo naleteli na prvi železni klin. V večjem delu smeri smo si sami izdelovali vsa potrebna varovanja in k sreči smo bili s plezalsko ''kovačijo'' kar dobro založeni. Predvsem so zelo prav prišli metulji, ki smo jih tudi v najtežjih raztežajih šeste stopnje lahko zelo učinkovito zatikali. Najbolj pa je vsem odleglo, ko je Tadej v prvi šestici očitno pohvalil skalo in res sta potem v uživaški plezariji prva dva raztežaja šestice kar prehitro minila. Nato nas je malce zaustavila prečka v levo po gladkih ploščah (VI.+): v nasprotju z ostalim delom smeri so v tem delu oprimki zelo skopi, stopi pa večinoma le na trenje, k sreči je ta del smeri opremljen s klini. Tadej, Blaž in Monika so prav mojstrsko zlezli čez tiste plošče, mene pa je zaustavil gladek rahlo previsen buhtelj v začetku raztežaja, ker nisem dosegel edinega oprimka med prvim in drugim klinom. Po nekaj poskusih sem se s tehniko izkopal iz težav tako, da sem si roke podaljšal z gurtnama. V nadaljevanju je bila skala spet precej bolj bogata z oprimki in brez težav smo priplezali na vrh stebra, kjer se smer tudi uradno zaključi. Malo zoprnih je bilo še kakšnih 100 višinskih metrov krušljive izstopne grape na greben Trapeza.

Ko smo na grebenu gledali črne nevihtne oblake nad Bohinjsko Bistrico smo bili že malo v skrbeh, vendar nas je k sreči poškropilo le nekaj kapelj. ''Junca'' Blaža je pa vseeno kar odneslo dol k Vodnikovi koči in najbrž ni potrebno poudarjati, da ga je bilo skoraj nemogoče dohajati - vseeno je to Moniki nekako uspevalo. Sestop v Krmo z vzponom čez Bohinjska vratca se res kar vleče - sploh, če imaš za sabo 10 ur plezarije. K sreči smo lahko sestop iz Bohinjskih vratc pospešili z drsanjem po snežišču, ki bi najbolj trmastim smučarjem še sedaj nudil nekaj 100 metrov poletne smučarije.

Komentarji

comments powered by Disqus
Oceni sliko:
Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...