Na Prehodavcih nikoli ni težko zgodaj vstati, saj pri tako imenitnem razgledu ne moreš dolgo spati. Za uvod v najdaljšo etapo magistrale smo se spustili do Rjave mlake, tam pa postavili smuči v lepo pomrznjeno smučino proti Hribaricam od prejšnjega dne - šlo je kot po tirih! Na Hribaricah smo prišli iz sence in se pripravili na spust v Velsko dolino. Na prvi strmini proti Doliču je bil mestoma napihani sneg dovolj zbit, da je držal težo smučarja, tu in tam pa se je udrlo. Sledilo je kar nekaj super pripravljenih pobočij s pršičem in srencem; škoda, da je v Velski dolini toliko kotanj, ki jih moraš prečiti brez izgube višine. Pod Spodnjo Ledino je bil sneg na vzhodnem robu Velske doline tako odlično odjenjan, da se nismo mogli upreti spustu do zadrževalnika proda in grušča nad pl. Velo polje.
Tam smo spet kuhali in počivali, saj nas je čakal najbolj strm del magistrale - vzpon na Konjsko sedlo. Bilo je že skoraj sredi dneva, dan pa je bil na tej višini med najtoplejšimi v 2013 (+1.1 °C na Kredarici), zato je bilo pričakovati nekaj plazov mokrega snega na strmih južnih pobočjih okoli Triglava. To je bil razlog, da smo smučino potegnili malo bolj desno od običajne smeri, ki je izpostavljena plazovom izpod Planike - raje malo bolj strmo in bolj varno kot obratno. Pred Konjskim sedlom smo opazovali nekaj lepih plazov mokrega snega, ki so se prožili izpod kote 2266 (pod Planiko), sonce je res nažigalo in vsak meter sence je bil dobrodošel. S Konjskega sedla proti Kredarici smo se vzpenjali v vpadnici Triglavskega Vogla, kjer je bil večinoma super srenec, ni pa bilo nevarnosti plazov (vzhodno pobočje).
Džani, Dušan in jaz smo potegnili naprej in se takoj po prihodu na Kredarico odpravili še na Vrh, ostali pa so vsak s svojim tempom uživali in kmalu za nami dosegli kočo. Razmere za na Vrh smo imeli zelo dobre; prečke v vzhodni steni Malega Triglava so že bile v senci in zato pomrznjene (čez dan mokre!), od Malega Triglava naprej smo bili na soncu in v skorajšnjem brezvetrju. Na vrhu pri Aljažu je vedno lepo, tokrat je bilo skoraj brez vetra in toplo, zato smo si vzeli čas za širen razgled. Na Kredarici nas je pričakal zahod sonca, v koči pa odlična jota. Zvečer smo se rehidrirali, tako močno sonce in takšna vročina sta pa že malo prehuda kombinacija za začetek marca ...
Okoli devete so prvi že smrčali, ostali pa smo počakali še zadnjo četverico, ki se je pridružila naši triglavski karavani – Jani, Urška, Katja in Miro. Prišli so zadnji in že čez nekaj ur prvi odšli proti Vrhu, mi pa smo nadaljevali s prečenjem ...