V soboto je letos končno prišla na vrsto Triglavska stena. Ob štirih zjutraj sva s Sandijem, še v popolni temi, zapodila iz parkirišča v Vratih proti Steni. Hodila sva bolj po spominu in brez lučk. Na poti v gozdu mi je nenadoma spodrsnilo in nič mi ni bilo jasno, ko sem se znašel na snegu. Šele nazaj grede sem ugotovil, da je v Vratih, tik pred znamenito vponko, še vedno precejšen ostanek silovitega pomladnega snežnega plazu.
S prvimi sončnimi žarki sva prišla do vstopa Spominske smeri Sandija Wisiaka. Kljub snegu je bilo na vstopu tokrat kar toplo in za spremembo tudi v prvem raztežaju ni prav nič nohtalo. Kamenček je izbral Sandija, da se prvi loti soimenjakove smeri. V spodnjih treh štirih raztežajih nam je šlo bolj počasi, ker je skala precej obrušena vseh lepih oprimkov. Skala se višje gori precej izboljša in trije oziroma štirje raztežaji po dolgi prečnici v levo so bili že skoraj ''za prste obliznit''. Na stiku s Tržaško sva se odločila za originalni izstop v levo po krušljivem kaminu. Sam izstop žal ni bil najbolj svetla stran te smeri, ampak nekje pač moraš priti ven. Najin izstop je malo pospešilo grmenje, ki pa je k sreči hitro minilo, oblaček pa je ostal in nama prihranil nekaj sončne pripeke na sestopu.
