Ta vikend sem se prvič od blizu soočil s tako opevano Dolomitsko skalo in vertikalami tamkajšnjih sten.Prvi dan nam je Bor določil smeri v zahodni steni Meisules dala Biesces (2457m). Nama z Matejem je pripadla 250m smer L'Nein (V+). V prvem raztežaju petice me je kar malo zvilo, ko sem zagledal vertikalno črvivo skalo z vsepovsod razmetanimi kamni. Sprva sem skalo prijemal zelo previdno, a sem kmalu ugotovil, da so oprimki kljub rahitičnemu videzu zelo čvrsti. Raztežaji so bili skoraj neopremljeni, vendar je bilo mogoče postavljat varovala v številne roglje in poke. V tej vertikali pa Mateju vseeno ni bilo najbolj prijetno tako, da se je po četrtem raztežaju odločil spustiti nazaj jaz sem se pa prevezal na Blaževo vrv. Kot trojna naveza z Jernejem smo nato splezali še dva raztežaja. Potem se je pa usula sodra in nas pregnala v dolino. K sreči so bila v smeri že urejena varovališča za spust po vrvi.
Naslednji je bila na meniju smer Adang (V-) v JV steni Sas Ciampac (2672m). Razmeroma dolg a položen dostop iz sedla Gardena nas je pripeljal pod JV steno nad vasjo Colfosco. V smeri Adang je bilo pred nami že kakih pet navez. Vseeno smo se odločili vstopiti in začuda kljub preobljudenosti ni bilo težav s padajočim kamenjem. Prva naveza sva bila z Martinom, druga pa Aleš, Rok in Mojca. Nekaj čakanja navez pred nami nas je vseeno doletelo. Po drugi strani pa zato nismo imeli težav z orientacijo. Smer je v glavnem lepa štirica razen predzadnjega raztežaja, ki že malo diši po petici - v njem se je Martin naučil kaminskega plezanja. Na vrhu Sas Ciampac nismo prav dolgo uživali v lepih razgledih, ker so nas dežne kaplje hitro usmerile nazaj proti sedlu Gardena. Sestop sicer pelje po zelo lepi markirani poti.
Tretji dan pa je turo na Funffingerspitze (2998m) izbral Tadej. Z Martinom smo se zapeljali na sedlo Sella in z dvostojno gondolo do koče Demetz na sedlu med Funffingerspitze in Grohmannspitze.
Tam pa šok, saj je na vstop v severni raz Palca (IV)že čakalo devet ljudi, kar nekaj pa jih je bilo že tudi v smeri. Kaj pa č'mo in smo vseeno šli. Res smo se potem kar načakali in načvekali, konec koncev pa smo vseeno lahko uživali v lepem in razglednem plezanju. Po spustu s Palca so se vse vodniške naveze pred nami izgubile po bližnjici v dolino mi pa smo nadaljevali po nekaj kar konkretnih raztežajih trojke preko Kazalca na najvišji Sredinec. Z nenavadnimi poševni spusti iz Sredinca okrog Prstanca in Mezinca smo v megli prišli do peščenega sedlca pod Mezincem, kjer smo zaradi praktično nične vidljivosti zgrešili pot. Potem se je še ulilo. K sreči se je vidljivost izboljšala tako, da smo v že hudem nalivu lahko našli pravi sestop. Zadnji spust po vrvi v dežju je bil vseeno kar adrenalinski. Skratka; plezalsko lahka a zanimiva razgledna tura, kljub čudnim poševnim spustom in očitno običajni gneči.
