S Sv. Jakoba in Šmarne gore v 12 urah

V naslovu ni povzet nikakršen ultramaratonski ali alpinističnosmučarski podvig, saj oba hribčka skupaj naneseta malo več kot 700 m spusta. A če dodam, da je bila 11 ur od teh 12 ur noč in da smo ponoči spali, je stvar drugačna.
V ponedeljek pozno popoldne smo šli Klemen, Tamara in jaz od Legastje na Sv. Jakoba. Po nekaj minutah hoje smo ušli megli, tik pod vrhom Sv. Jakoba ulovili tako željeno sonce; nismo ga prav dolgo gledali - Tošč ga je ukradel samo zase. Vzpon po zahodni strani je obetal srednje dobro smuko: skorjo in moker sneg. A mi smo odsmučali na sever po pršiču, pozdravili vzhajajočo skoraj polno luno in prismučali na obisk k trem FATkotom na Tehovcu. Ko smo se prepričali, da je Sonjino koleno že ubogljivo in upogljivo, smo odsmučali do Legastje. To je bil pravi šolski spust po skorji, k sreči brez atraktivnih padcev. Ne more biti vedno pršič.
Ker moramo kovati železo, dokler je še vroče, smo se le 8 ur kasneje dobili v Zavrhu pod Šmarno goro Klemen, Blaž in jaz. Ne moreš se vsako leto na smučeh povzpeti na ljubljansko hišno goro! Na vrhu smo počakali uro vzhoda Sonca, a žal je bil to bolj vzhod oblakov. Smučarski spust je bil v stilu prejšnjega večera, le da je bila skorja še bolj trdovratna in je na jasi pod sedlom že skorajda nosila težo smučarja! V gozdu so sledili skokci čez podrta drevesa, potem pa smuk do avta. Ob 7:58 pa že na Bavarcu na poti na šiht. Še bomo delali "predšihtne".

Komentarji

comments powered by Disqus
Oceni sliko:
Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...