Rajalta Rajalle Hiihto 2011 ...

.. ali po naše: od meje do meje na tekaških smučeh. Čez Finsko. Štart je na vzhodu na meji z Rusijo v bližini Kuusama in vse do zahodne meje s Švedsko s ciljem v Torniu. Gre za vsakoletno smučarsko tekaško prireditev, ki je letos praznovala 28 leto ponovitve. Proga je razdeljena na 7 etap različnih dolžin. Povprečje kaže, do so dolge okoli 60 km/dan, najdaljša nanese 87km, najkrajša 46 km. V poštev pride le klasična tehnika.

Tekači smo bili razdeljeni na štiri skupine in vsaka skupina je štartala na svoj dan, da potem ni prevelikih težav z logistiko (skupno okoli 270 ljudi). Za hrano, pijačo in spanje je odlično poskrbljeno. Tudi prava finska savna s pivom je bila povsod. Potrebno je le teči in mazati smuči. Hladno ni bilo, čeprav sem si želel, da bi vsaj enkrat bilo okoli -30°C. Da pač vidim, kako je teči pri takem mrazu in kaj vse in na kakšno velikost se lahko maksimalno skrči. Tako smo pa imeli dva dni oblačno s snegom, sicer pa šajba pri -5°C do -10°C z občasnimi vetrovi. Sicer je pa tudi OK....v bistvu idelano za tečt.

Slovenski tabor je že leta odlično zastopan. Letošnja ekipa je štela 21 tekačev. Štartali smo tretji dan v tretji skupini. Vsi z neverjetno količino pozitivne energije, smeha, sproščenosti in totalne neobremenjenosti s traso. Če prideš prideš, če ne se pa malo zapelješ in greš naslednji dan naprej.

Osebna izkušnja. Fantastično! Vesel sem, da sem brez večjih problemov odtekel vse kilometre. Fizična priprava je bila očitno dobra, motivacija se je pa z dneva v dan le povečevala. Z izjemo kakšnega zadnjega kilometra je vse minilo dokaj hitro. Začuda je bila najkrajša etapa najdaljša. Imel sem le nekaj težav s stopali, ker so mi okoli tretjega dne začela zatekati in sta mi oba para čevljev kar naenkrat bila svinjsko premajhna. Dve trasi sem nato zdržal z analgetiki, potem pa tudi s tem ni več šlo. Ahilovo tetivo zaradi otekline nisem več našel, noht na palcu je živel že skoraj po svoje, žulji so pa postranska stvar. Rešitev je bila le večji čevelj in našel se je en dobrotnik, ki je imel en par viška. V primerjavi s krvavi žulji, vnetimi zapestji, črnimi krvavi nohti,...kar so fasali nekateri drugi, sem še kar dobro odnesel. Vse te težave se težko predvidijo ali natrenirajo, saj se vse to začne kazati šele po nekajdnevni dolgotrajni obremenitvi. Ampak kot rečeno, malo stisneš in si kar naekrat na koncu.

Pokrajina je poglavje zase. Teče se v glavnem po gozdovih in preko zaledenelih in zasneženih jeze. Precej je ravnine, so pa tudi vmesni klanci, ki znajo začutiti mišice v rokah in nogah. Vasi so redke, tako da ni nič nenavadnega, če po nekaj 10km ne vidiš nobene hiše. Le nedotaknjen suh sneg, dve špuri za smučke in tišina. Sicer so nekateri deli sčasoma res monotoni, vendar je že tako velika sprememba naravnega okolja dovolj, da je vseh sedem dni izredno zanimih.

Zaključek: preteči Rajalto ni nobeno herojsko dejanje in ni tako naporno kot se sliši, ko rečeš 444 kilometrov v sedmih dneh. Vse kar je treba je nekaj kondicije, dobre čevlje, solidno tehniko in predvsem veliko volje. Te se pa lahko hitro nalezeš od upokojenih Fink, ki ti ob še tako hitrem tempo stalno dihajo za vrat. Če ne vidiš, težko verjameš! Kljub velikim količinam zaužite hrane ob zajtrkih in večerjah (na vmesnih postajah pač ješ kaj lažjega), sem po povratku bil nekaj dni nenasitno lačen, ampak to se tudi počasi stabilizira. Še enkrat? Takoj!!

Več fotografij v galeriji: https://picasaweb.google.com/106996788481935277167/RajaltaRajalleHiihto2011#

Komentarji

comments powered by Disqus
Oceni sliko:
Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...