Verjetno bi s tem naslovom svoj opis lahko začel vsak, ki se je to nedeljo znašel v gorah. Širni razgledi, intenzivne barve, sprano nebo ter prijetne temperature so našo turo po Veliki Dnini naredile nepozabno. Seveda bi bili s sončnim vzhodom še dodatno nagrajeni, ampak vsega naenkrat pa tudi ne moremo imeti, še posebej, če spanje koristi lepoti. Štart torej ni bil ob gorniku vzorni uri, nekako ob pol osmih smo krenili d Erjavčeve koče z Vršiča direkt po grapi pa potem po planinski poti do vstopa v Hanzovo na Malo Mojstrovko. Če se po jutru dan pozna je morala biti ferata ta dan množično obiskana. Do Velike Mojstrovke se je število obiskovalcev že ustrezno skrčilo, od tam naprej pa smo jo ubirali sami oz. skupaj z razgledi na obe strani grebena. Pot do Zadnje Mojstrovke ni prav nič problematična. Sledil je kratek spust po malce šodrastem terenu in s par metri poplezavanja do sedla pod Travnikom. Od tam do Travnika pa lep sprehod po nič kaj zahtevnem terenu. Ob idealni uri za kosilo smo se znašli na vrhu in ob tem imeli še družbo štirih mladcev, ki so ciljali na Jalovec. Naprej proti Kolu je šlo prav tako gladko in brez orientacijskih težav, kasneje, proti Šitam, pa smo na momente naredili več korakov kot bi bilo potrebno, prav tako pa smo parkrat pokukali v prepade in raje ubrali drugo pot. Od Travnika dalje je potrebno biti kar previden, je malce izpostavljeno in šodrasto, tako da je koncentracija vsekakor dobrodošla. Nato je sledil še spust pod Šitami do markirane poti proti Vršiču. In ta se je preklemano vlekla. Še dobro, da smo vmes odležali eno kitico na mehkem travniku. Uživaško, brez hitenja in z mnogimi razglednimi pavzami smo po skoraj devetih urah prišli na Vršič in po zasluženem kosilu v Koči na Gozdu pozdravili še FAT ekipo z Razorja.
