Poleti ni bilo časa za dopust, zato je napovedani FAT Maroko prišel kar prav in da bi ubila dve muhi na en mah, sva izkoristila nizkocenovne lete ter pred maroškim krogom v 2. polovici oktobra dopustovala še v Španiji. Za začetek na kratko v Barci, kjer sva imela na muhi predvsem Gaudijeve mojstrovine in flamenco, nato pa hop na največji kanarski otok - Tenerife. Ugoden rent-a-car, super urejene ceste in ugodno gorivo so določili glavni način premikanja in v tednu dni sva navozila 1000 km križ-kraž po otoku. Dnevi so se pričeli s kanarskim gofio-m (podobno kot koroški žganci, le da tu mešajo druga žita), po poti sva mlatila kanarske banane in ugotovila, da so evropski imperialisti dobro "povozili" domorodce Guanče in se od njih niso naučili pripraviti nobene "tradicionalne" jedi. Ali pa sva le spraševala na napačnem mestu?
Kot vsi ostali kanarski otoki in njegovi nevidni v morju potopljeni sosedi je tudi Tenerife en sam velik ognjenik, ki se nad morsko dno dviga kar 7500 m visoko. Najvišja točka ognjenika Teide, ki je tudi najvišji španski vrh, je le 80 m nižji od Velikega Kleka in 125 m od Aiguille du Midi-ja! Nazadnje je bruhal lavo l. 1909, le dve stoletji prej pa je lava na severni strani pritekla prav do morja in uničila pristanišče. Guanči so že vedeli, zakaj so mu nadeli ime, ki naj bi pomenilo "strašna" ali "peklenska gora".
Pa sva ga šla pogledat. No, kjerkoli na otoku sva že bila, povsod sva videla Teide. Pod vodstvom "pokanarjenega" Srba sva obiskala tudi del "vetrne jame" (Cueva del Viento), najdaljše vulkanske jame (dolga 17 km in globoka 560 m) na svetu, ki ni na Havajih. Taka jama nastane, ker se lava med pretakanjem proti morju od zunaj hladi, sredi toka pa ostaja vroča in zato odteče ter tako izprazni prostor. Vodenje po jami in njeni okolici navduši tudi popolne laike, lahko samo priporočava!
Pogledat sva morala tudi plaže obeh barv - črno z ognjeniškim peskom in svetlo s peskom, uvoženim iz Sahare. Jasno, vse za turiste! In vsi bi radi na vrh ognjenika, zato so omejili obisk na 160 glav/dan med 9. in 17. uro, ko obratuje gondola do 3555 m. Vzpon je mogoč le z dovolilnico za vrh, ki jo pridobiš zastonj na spletu, a so mesta za kak mesec vnaprej že zasedena. Midva je seveda nisva dobila, zato sva ubrala drugo možnost - če prespiš v neoskrbovani planinski koči na 3270 m in se na vrh povzpneš pred začetkom obratovanja gondole, dovolilnice ne potrebuješ.
Zaradi močnega vetra in hudega mraza (pisalo je -5 °C in 90 km/h) gondola seveda ni vozila, zato sva šla popoldne peš s ceste (pribl. 2300 m) proti pl. koči. Res je fino pihalo, v sunkih do okoli 60 km/h, a mraza ni bilo. Do koče sva prišla po dobrih 2 urah in le kako uro pred zahodom sonca, sam sem nato skočil še na vrh in bil do teme nazaj. Gor je res fino vleklo, v sunkih do okoli 100 km/h. Predvsem pa je bilo zaradi vetra zahtevno tik pod vrhom, ker se je veter vrtinčil okoli vršnega kraterja in so sunki prihajali iz različnih smeri. Še dobro, da je na vrhu jeklenica, ki sem se je držal kot klop. Razgled je bil imeniten, toliko morja (razen iz letala) še nisem videl, fumarole pa so bile vir smrada po "gnilih jajcih" (žveplo). Še dobro, da imajo lepo urejene poti, ker bi si izven njih hitro polomil noge. Naslednje jutro sva začela sestopati še v soju lune, saj sva morala še dopoldne vrniti avto in popoldne z ladjo zamenjati otok ter se tako pomakniti bliže Maroku.
Imava še veljavni karti za gondolo na Teide, Ryanzrak pa je odprl poceni linijo iz Avstrije na Tenerife - kdo ve, morda greva pa še enkrat. Vsekakor se splača in zelo priporočava!