Rana ura – zlata ura. Z Rokom sva se odločila splezati klasiko v Osapski steni , ostanek časa pa nameniti frikanju.
Prijazni Medo se je izkazal kot dober gostitelj , ki nama je ustregel prav v vsem. Začela sva dovolj zgodaj , da sva bila v smeri sama , veter se je po prvem raztežaju popolnoma umiril , razgled na morje pa … tja do Benetk in naprej.
S samo smerjo kar hitro zaključiva in od ,,abzajlava'' proti dnu. Med spuščanjem srečava nemalo navez iz Bricovega klana , izmenjamo besedo ali dve in že hop v frikovski del Ospa.
V Babni sva nato potrošila še preostalo energijo , napeljala sva še nekaj smeri Anji in Marjetki ter odpujsala proti domu…fino.
