V nedeljo smo šli Tomi , Tosja, Primož in jaz nabirat kilometrino v Malo Rinko. Daljšo vožnjo ter udobnejši pristop iz Logarske doline zamenjamo s koristnim spopihanjem in nabiranjem kondicije skozi Žmavčarje, nato se spustimo do vznožja Turskega žleba in napademo Vzhodno smer. Spodnja tretjina je krušljiva, vendar se kasneje tako skala kot naklonina uneseta (v okviru svoje težavnosti). Lepe platke so navdušile, ambient pravtako, da o družbi sploh ne govorim. V zadnjih dveh raztežajih nas razveseli štrcanje, ki kmalu preraste v konkreten naliv z dodatkom sodre, močnim vetrom ter gromom. Da smo čez tiste zadnje plate leteli kot snete sekire ni potrebno posebej poudarjati. Na vrhu smeri nisem imel na sebi niti kvadratnega centimetra suhe kože več in veter nam ravno ni delal medvedje usluge, medtem ko je ekspresno odnašal telesno temperaturo. Počutil sem se kot mokra cerkvena miš in na trenutke me je pošteno zazeblo. A glej ga zlomka, stic Murphy je bil ponovno na delu, saj smo nahrbtnike predhodno tako dobro skrili, da smo jih nato med vsemi tistimi policami mokri iskali dobrih 15 minut. V kaj točno smo nabasali, nam je bilo jasno šele čez čas, ko se je vreme nad nami razkadilo in premaknilo svojo nadmoč nekam proti jugu. Konec dober, vse dobro. Pohitimo do bivaka, kjer se za silo preoblečemo in okrepčamo, nato v zahvalo bogovom za naklonjenost, izvedemo še daritveni obred skupinskega ožemanja.
