Človek je neverjetno prilagodljivo bitje. Zavestno se poda v relativno neudobje dobrih dveh kvadratnih metrov hladnega in pogosto vlažnega ter do zadnjice neizprosno trdega šotora. Izpostavlja se nevarnostim in ostalim, vse prej kot počitniškim oziroma uživaškim rečem, ki so pač obvezno prisotne na vsaki alpinistični odpravi.
V mesecu dni, ki smo jih trije Slovenci – Grega Ažman, Janez Rutar in Anže Čokl, preživeli v Pakistanu, na Kitajskem in z eno nogo praktično še v Tadžikistanu, se je pripetilo toliko lepega, zanimivega, razburljivega in prvinskega, da je pravzaprav težko zgolj besedno opisati. Občutki, ki so nas preplavljali ob prvih korakih in sledeh, ki so jih naše utrujene noge risale v nikoli dotaknjen sneg – so enostavno nerazložljivi. Bili smo prvi, ki smo obiskali doslej neraziskano, vojaško zaprto področje v dolini na Kitajskem, blizu še ne dokončno določene meje s Tadžikistanom.
V kolikor Vam nisem vzbudil zanimanja po nadaljnjem branju, naj zaključim le s tem, da smo Slovenci osvojili tri nove vrhove in opravili satelitske meritve širšega področja tega skrajno zahodnega dela pogorja Kunlun Shan. Če pa vas zanima, kako so nam jo na meji zagodle pakistanske oblasti, kako smo iz sebe v času trajanja odprave otresli preko centimeter debelo plast prahu, kako smo doživeli skorajšnjo tragedijo v redkem zraku na vrhu Sarakehe ter neštete ostale pripetljaje in prigode na Vzhodu - vas vabim k nadaljnjemu branju.
DUBAJ
Letalo nas iz Brnika ponese preko Münchna in Dubaja v pakistanski Islamabad. Letalske povezave časovno niso najbolje usklajene, a kaj, ko cenovna ugodnost znova odtehta tistih »nekaj« ur čakanja. In smo čakali. 4 ure v Nemčiji ter še prekrasnih 15 v prestolnici Arabskih Emiratov.
V Dubaju pod letališkimi palmami. Ker je bil naš cilj visoko, v pretežno hladnih in s svežim zrakom obilnih gorah, in ne potikanje po razbeljenem betonu Dubaja, dobrega pol dneva preždimo na, pod, ob ter nenazadnje sede na pretrdih plastičnih stolih čakalnice. Tlako opravljamo vsak po svoje: Grega iskaje udobja stola skuša zaspati, Jani v letališki knjigarni kupi knjigo, sam pa se pod stoli dobesedno zlijem s tlemi in zaspim. Vonja prikupne preproge ne bom opisoval.Kot se za tujce spodobi, seveda tudi mi radovedno pogledujemo in opazujemo
drugačno kulturo, način oblačenja ter vse ostale zanimivosti. Naposled le napoči trenutek in iz prve neudobne čakalnice smo se lenobno in majavo, v slogu ubožcev s hudo poškodovanimi kolki, premaknili v drugo. Nič bolj udobno, seveda. Nasprotno! Nepopisna gneča ter vse bolj neprijazni pogledi posameznih pripadnikov Islama so nam vlivali upanja, da na naši tokratni avanturi prav gotovo ne bo manjkalo soli. Končno smo se vkrcali na letalo, ki je bilo vse do zadnjega sedeža polno potnikov in njihove (dodatne) prtljage. Zaradi mnogih kilogramov smo vzletno stezo izkoristili v celoti in se v zadnjih metrih, kot počasna debela mesarska muha, odlepili od tal.
ISLAMABAD
Zaradi že prej omenjenih dejstev in slabega zraka med poletom ne spi nihče. Poleg tega mir kalijo neuvidljivo glasni Pakistanci. V kakšen kaos smo se pravzaprav namenili, nam postane jasno že sekundo po tem, ko se kolesa letala dotaknejo steze. Kljub prepovedi vstajanja do vsaj bolj ali manj popolne zaustavitve letala, vsi iztegnejo noge in začno segati po svoji osebni prtljagi v omaricah nad našimi glavami. Stevardese se niti ne trudijo zaustaviti navala panike. Najbrž je to na tem poletu ustaljena praksa. Sizifovo delo. Jasno je trud sopotnikov zaman, saj nadaljnjih 10 minut živčno stojijo z vso prtljago v roki, čakajoč na odprtje vrat.
Prvi vročinski šok doživimo ob izstopu iz letala. Vroč zrak z visoko vsebnostjo vlage dobesedno puhne vame. Moja najljubša kombinacija. Kot bi stopil naravnost v turško savno. Z vsemi oblačili seveda. V neugledni letališki zgradbi se dotrajane klimatske naprave trudijo uravnati temperaturo in vlago na človeku prijeten nivo. Vendar neuspešno. V vrsti z napisom »foreigners« potrpežljivo čakamo na znak in »že« po slabi uri slovenski potni list konča v rokah ne preveč prikupne policijske uradnice. Najprej se nasmehnem v računalniško kamero, navedem razlog obiska Pakistana in že zaslišim odrešujoč zvok žigosanja. Potno listino nato na razdalji 15-ih metrov pokažem še vsaj trikrat, a vedno uspešno! Počakamo še na naše absurdno velike kupe prtljage in se je, ko jo zagledamo na tekočem traku, neznansko razveselimo. Kakor hitro je možno, se otovorjeni kakor mule poženemo iz letališča. Ponovni vročinski udar na izhodu in nepregledne množice otrok in žensk. Od peta do glave zavitih v črne obleke z izrezom za oči, ter njihovih lastnikov, brez izjeme gosto-bradatih moških. Kaj kmalu na listu namesto svojega imena zagledam »anzecokl.com«. Kakor kaže, je Pakistancem internetni jezik bolj pri srcu. Veseli, da nas najeti prevoz dejansko čaka, pozdravimo šoferja in njegovega spremljevalca oziroma prevajalca in se po 36 urah potovanja usedemo v neke vrste kombi. Prebijajoč se v gneči trobimo proti izhodu in po nekaj sočnih, sicer nerazumljivih kletvicah, naš kombi množica dobesedno izpljune na glavno cesto. Šofer odvije na severozahod in pohodi plin.
VOŽNJA NA SEVER
Anže v kombiju
Po manj kot treh urah spanca v praktično dveh dneh, se nam oči med vožnjo že kar same zapirajo. A razburljiva vožnja po »napačni« strani cestišča, nenehna uporaba pošteno obrabljene troblje in pa kriljenje rok našega šoferja poskrbijo za to, da se naše od zaspanosti pošteno rdeče oči še vedno ne zaprejo. Čas do sončnega vzhoda hitro mineva, cestni kilometri pa se že vlečejo. Pa komaj dobro smo začeli! Iz smoga, umazanije in prahu polnega Islamabada in njegovega obrobja se naposled le oddaljimo. Pokrajina po kateri se vozimo je z vsakim novim kilometrov zanimivejša. In če smo bili pred slabo uro še tako zelo zaspani, nas v tem delu velika količina impresij popolnoma prebudi.
Povsem vživeti v nagibanje skozi okno in opazovanje prehitro mimo-bežeče pokrajine, ljudi in ostalih zanimivosti zdržimo še kakšno uro, zatem pa vedno bolj vroče sonce prične avto spreminjati v prijetno ogrevano zibelko. Vsak si najde svoj neudobni položaj in zaspi. Sam sem se ulegel v kakšnih 35 centimetrov široko čistino brez sedežev, z le eno gromozansko luknjo. A me ne moti. Vsaj do prve večje neravnine v cesti, ko skupaj s penasto podlogo za spanje dobesedno zgrmim notri. Sladek je bil spanec, dokler je trajal.
PRVI PAKISTANSKI ZAJTRK
Lakota je huda stvar. Še zlasti, če že dva dneva žuliš bolj ali manj plastično hrano. Ustavili smo se na majhnem hribčku mesteca Cheddar, kjer so nam postregli z nekaj po trdoti betonu podobnimi toasti, čajem, ki bi ga po poštenem filtriranju ostalo le še pol, ter turistično majhnim kupčkom kičasto sladke marmelade. No ja, pa smo mislili, da se bomo nasitili. Nejevoljni in zaspani naročimo še nekaj litrov vode v plastenkah za na pot in že se usedemo v naš sedaj že pošteno razgreti mini-avtobus.
Jani zajtrkuje
KKH – KARAKORUM HIGHWAY
Svilena pot je bila v zgodovini uporabljena kot edina povezava, ki je vodila preko sicer neprehodnih gora Karakoruma. Vklesana v strma in izpostavljena pobočja je povezovala več tisoč kilometrov oddaljene mesta in dežele Vzhoda. Trgovci so po njej s kamelami, osli ter konji prinašali začimbe, nakit, hrano in orodje, ki je se prodajalo na ogromnih bazarjih. Danes je KKH, med Kitajsko in Pakistanom, v pretežnem delu asfaltirana cesta. V sedemdesetih letih so jo zgradili Pakistanci in Kitajci, vsak na svoji strani. Uradno se karakorumska avtocesta – v resnici le nekoliko boljši kolovoz s tisoč metrskimi prepadi na vse strani ter nekaj tonskimi skalami za urjenje vožnje med ovirami – prične z mostom, ki prečka reko Ind. Na pogled zložna, počasna reka zgleda kalna ko sam vrag, s seboj pa nosi tudi vejevje in umazanijo prejšnjih mesecev, kot posledica dolge zime z veliko snega in zato visoke vode.
Karakorum Highway Zaradi strogih prepovedi kakršnegakoli dokumentiranja strateških objektov, torej tudi mostov, hitro pospravim sicer venomer prižgano kamero. Velik most, z nerazumljivo oviro oziroma blokado na sredini, uspešno prečkamo in tudi iz vkopanih strojničnih gnezd na obeh bregovih reke ne streljajo. Kot kaže smo že njihovi! Seveda nam pregledajo potne listine in vizume ter malce povprašajo po naših namenih obiska tega dela Pakistana. Nenazadnje se vpišemo še v tanko-listni, od umazanih rok prav neverjetno popackan zvezek – in že se odpeljemo.
Izjemno raznolika pokrajina - zeleni strmi bregovi, na dnu pa deroča, v živo skalno podlago spodjedena rečna struga s kalno deročo vodo. Na skromnih obdelovalnih terasah kontrast rumene barve poljščin, više gori zeleno drevje ter umito, temno modro nebo. Fantastično.
NANGA PARBAT, 8125
Med opazovanjem nam nove pokrajine sploh opazimo ne, kako se sonce hitro pomika proti zahodu. V sedaj že temnejši pokrajini daleč na obzorju močno izstopa nekaj belega, izjemno svetlega. Opazimo Nango Parbat, goro z najvišjo steno in preveč tragičnimi zgodbami. Šoferju naročimo, da nas ustavi na točki, kjer bo razgled najlepši. Kljub njegovemu priganjanju po dobrih 17 urah sedenja za volanom, si vzamemo čas in pogledamo goro velikanko. Veličastno je, saj goro vidimo v celoti, obsijano z izjemno, goreče rdečo barvo ob sončnem zahodu.
Nanga Parbat, 8125 m
Hladno in temno je že v dolini, kjer smo mi, na pogled pa tako toplo in lepo na vrhu Nange Parbat.
GILGIT
Peščeni vihar pred nami
Po praktično osemnajstih dolgih urah vožnje v temi prispemo v Gilgit. Spet življenje. Ljudje se vračajo z dela, mnogo jih poseda ob cestnih postojankah, kjer pripravljajo za naše želodce žal nesprejemljivo hrano. Drugi se pogovarjajo in modrujejo. Redki se zmenijo za drveči kombi, ki že v trdi temi ne uporablja luči. Ob cesti zagledamo s precej intimno svetlobo razsvetljen hotel. Štiri zvezdice in urejen dovoz nam vzbudijo strah, da nam je agencija, ki nam je uredila transport, podtaknila najdražji hotel v mestu.
Kljub privlačni zunanjosti pa se vsi naši strahovi ob vstopu čez prag hotela razkadijo. Vse opremljeno v slogu bivše Sovjetske zveze. Na pogled razkošno, »zlato«, rdeča barva in na videz težke zavese… na otip pa vse strašno ceneno.
Rakaposhi Minilo je že 52 ur od našega odhoda in sedaj že pošteno izmučeni in vsi preznojeni od celodnevne vožnje, si želimo le še tuša in udobne postelje. A glej ga zlomka, malenkost preveč prijazni gostitelji nas, misleč da nam je le do hrane, zvabijo v hotelsko restavracijo. Hitro nam pripravijo hrano, ki se je sam komaj pritaknem. Preseneti pa me Jani, saj zadovoljno mlati in prežvekuje vse, kar mu na mizi, pogrnjeni z umazanim prtom, pride pod vilice ter nož. Med grižljaji kar hlasta za zrakom.
Blagor mu! Moj apetit se je ob pogledu na hrano namreč povsem polegel. V posteljo popolnoma izmozgan ležem po natanko 54 urah, odkar smo zapustili domovino. V hipu zaspim.
GULMIT
Ko po kakšnih desetih urah še vedno popolnoma zaspani pogledamo skozi okno, nas razveseli kristalno jasno jutro. Hladno žal ni, pravzaprav daleč od tega. S težkimi potovalnimi torbami se zbašemo po stopnicah in jo mahnemo v Agencijo. Pozdravimo šefa, gospoda Asifa, ki mi prijazno odstopi svoj stol za računalnikom. Dokaj spreten v rabi tipkovnice v kakšni minuti pošljem pet e-poštnih sporočil v domovino. Med drugim sporočim, da nam je vele-švicarska tehnologija satelitskega telefona odpovedala že prvi dan in da smo odslej slepi. Zaslon telefona je namreč pokvarjen.
Asif nam predlaga, da prespimo v idilični vasici Gulmit. V nasprotju z našimi pričakovanji oziroma načrtom, ko smo mislili, da bomo mejo prečkali že današnjega dne, se sprijaznimo z dejstvom, da v popoldanskih urah pač ni povezav. Kmalu nam postane jasno zakaj. »Prevzamemo« še novega šoferja, ki sta mu za potrebe snemanja pomembni dve besedi – »Stop!« ter »Go«. S tem je njegovo znanje angleščine izpopolnjeno. V primerjavi s prejšnjim vozilom se tokrat usedemo v luksuzno pošast Toyota.
Reka in obdelovalne površine
Že po prvih zavojih, ko zapustimo Gilgit, s pridom izkoristim šoferjevo bogato znanje angleščine. Ker pa ga moje nadlegovanje s ponavljajočimi se »Stop« in »Go« začne motiti, me včasih kar ignorira. Kaj kmalu ugotovim, da ga bo potrebno nenehno podkupovati. Ko sklenem, da je po 1 dolar za vsak moj snemalni »Stop« v končni fazi celo bogastvo, se ustavimo v obcestni prodajalni. Kupimo piškote in ga do konca poti osrečujemo z dobrotami. Volk sit, koza cela. Parafrazirano – šoferju piškoti gledajo čez ušesa, sam pa posnamem dragocene minute slikovitega potovanja. Peljemo se precej hitreje kot prejšnji dan in že po petih urah prispemo pred zadnji cestni vzpon. Vmes nas preseneti preko ceste potegnjen snežni plaz, ki so ga le nekaj ur pred nami z bagri in buldožerji razbili in omogočili vožnjo.
Sotočje rek V Gulmitu nas izredno gostoljubno sprejme, v času našega obiska, vedno nasmejani moški. Po pikantni večerji mož vztraja, da bi nam rad razkazal svoje domovanje. V kar 250 let staro hišo nas popelje ob mesečini polne lune. Kmalu spoznamo kako zelo prijazen je naš gostitelj, ki ga, skupaj s sovaščani in širšim področjem tega severnega dela Pakistana ne vodi Alah, temveč verski voditelj Haziri Mam. Terorizem in sovraštvo do sočloveka, pa naj bo to prebivalec Indije ali Amerike, jim ni poznan.
Po podrobnem zgodovinskem opisu področja in običajev, se s polnimi želodci domačega kruha in mleka počasi odvalimo v posetlje.
SOST, AFGANISTAN IN PREHOD MEJE S KITAJSKO
Bojda imamo srečo z vremenom. Do našega prihoda je bolj ali manj vsak dan deževalo vsaj popoldne. Če ni bilo padavin, je bilo oblačno. Dobro uro oddaljeno obmejno mestece Sost, v katerega smo bili namenjeni, je hkrati tudi ena izmed mnogih kontrolnih točk na poti do mejnega prelaza Khunjerab. S piškoti motiviran šofer nas odloži na avtobusni postaji, saj vstop pakistanskim vozilom na Kitajsko ni dovoljen.
Le tisti s posebno prepustnico in dovoljenjem za prevoz potnikov preko meje lahko zapeljejo kakšnih 100 kilometrov v notranjost Kitajske, do naslednje kontrolne točke. Pred uradnim izstopom iz Pakistana nam spet natančno pregledajo vse torbe in opremo v le-teh, zatem pa nas, namesto v obljubljeni avtobus, natrpajo v malo terensko vozilo. Sedem nas stlačijo v avto, ki bi bil v Evropi registriran za pet oseb. In to z vso opremo sopotnikov, kolesom-tandemom dveh izmed njih ter našimi dvesto kilogramskimi prasicami.
Fantastična pokrajina pred Sostom
Carinska cona za tovornjake v Pakistanu.
Kmalu po opravljenih formalnostih sledi še več formalnosti na neskončnih kontrolnih točkah in že se dvigamo na strmih serpentinah proti tri tisoč višinskih metrov oddaljenemu prelazu. Počutim se kot riba v konzervi, vključno s konzervansi. Lastnimi in sopotnikovimi. Za nameček nas po ponovnem temeljitem pregledu Kitajcev čaka 6 ur najslabše in najhujše predstavljive vožnje. Droben, skoraj mikroskopski prah, se skozi precej predušno ribjo konzervo na kolesih nabira na obleki, leze za vrat in v oči.
Tudi šofer je že utrujen, zato postopno pospeši, nam pa prihrani nekaj dragocenih minut nepozabne vožnje.
TASHKUERGAN
Takoj ko nas pakistanski šofer odda v posebni coni, kjer opravimo že dobro znane mejne formalnosti (tokrat vključno z zdravniškim pregledom – SARS 2003), nas ustavi šef avtobusne postaje in prijazno ponudi prenočišče v t.i. Traffic Hotelu.
Tashkuergan - Kashi Z majhnim, kakšnim 800 kubičnim kombijem, nas da prepeljati pred najbolj zanemarjen, grd in razpadajoč hotel, kar si jih lahko predstavljate. Niti misliti si nisem mogel, da kaj takega obstaja. Kaj kmalu izvemo, da je zaradi deževja, dolge zime in razmeroma visokih temperatur ter visoke vode – preko 40 avtomobilov, namenjenih v Tashkuergan, obstalo. V avli beznice vztrajamo do desetih zvečer, nato pa se kljub odvratni notranjosti sobe uležemo v posteljo.
Zaspimo v upanju, da se le pojavi kakšen avto, ki nas bo popeljal do mesta Kashi. Zaradi neljubega dogodka smo sedaj že 30 ur za načrtom. Že prejšnji dan naj bi se namreč srečali s preostalimi člani odprave.
KASHI (KASHGAR)
Ob tretji uri zjutraj nas umazanih in neudobnih postelj končno odreši eden redkih, ki se je prebil čez poplavljene odseke cest. Dogovorimo se o ceni, ki je za turiste kajpak najmanj enkrat višja kot sicer, nato pa naložimo opremo in se vkrcamo. Že naslednji trenutek s precej novim avtom drvimo našemu cilju naproti. »Če bo tokrat vse po sreči, bomo imeli le dober dan zaostanka«, si mislimo, medtem ko skušamo zaspati v poskakujočem se avtomobilu. Po nekaj več kot sedmih urah vožnje v dopoldanskih urah prispemo pred Seh-man hotel. Precej boljši je kot prejšnji, a posameznih podrobnosti vseeno raje ne bom opisoval. Kmalu se srečamo z Američanoma T.J.-jem in Timom ter Kitajcema Johanom in Jiankom.
Dejansko naj nas bi bilo dvanajst, a kot izvemo, jih nekaj ni dobilo vizuma, drugi so imeli smrt v družini ipd. Hitro se odpravimo v hotelsko sobo, kjer Grega izvede operacijo saniranja od predhodnih gostov zamašene straniščne školjke. Tekom popoldneva pojemo še lubenico za 25 tolarjev in zaspimo. Jutro nas razveseli z oblačnim vremenom. To pomeni, da bo potovanje prijetnejše. S skupnimi močmi napolnimo avtobus, ki mi sprva za le sedem ljudi zgleda mnogo prevelik.
Pokrajina ob kateri ti zastane dih.
A kot se izkaže, je prostih sedežev po tem, ko ga napolnimo, komaj dovolj. Naložimo 450 jajc (za 19 dni!), kakšnih 100 kilogramov krompirja, 100 konzerv rib in tako dalje. Opreme in hrane je preko dveh ton. Po prašni vožnji sredi popoldneva prispemo do vstopa v vojaško zaprto področje. Pozorno pregledajo naše dovoljenje in ga nekajkrat obrnejo naokoli, da bi ugotovili, če je res pravi. Ker je z dokumenti vse v redu, se vdajo in nas preko rampe spustijo naprej mimo strojničnih gnezd in težke kovinske zapornice. Ustavimo pri ducatu domačinov, da bi se dogovorili za kamele. Te bi nam opremo znosile do baznega tabora. Na našo srečo pa se je že kmalu po vstopu v omenjeno področje zgodila prometna nesreča. Ker je cesta neprevozna, nam grozi 4 do 5-urno čakanje policije. Ponudi se nam premožnejši vaščan, ki ima v svoji lasti poleg mopeda tudi star, na modro prebarvan vojaški kamion. Izda nam, da je vojska naredila za lastno rabo tudi strmo cesto, po kateri bi nas morda lahko pripeljal prav do baze. Odlično! Hitro preložimo vso opremo na žgočem soncu in že se kot v akcijskih filmih vozimo v tovornem prostoru kamiona. Dnevno pešačenje je tako odpovedano.
BAZNI TABOR
Tovornjak nas odloži na idilični zelenici poleg kristalno čistega potočka. Fantastični razgledi proti majhnemu delčku Pakistana daleč na jugovzhodu, na pogorje Pamirjev jugozahodno ter gorstva Tadžikistana na zahodu, so dopolnjeni z jezerom na dnu velike doline, v kateri se nahajamo. Medtem ko ekipa postavlja kuhinjski šotor, se sam posvečam snemanju in okrog tabora postavim vse razpoložljive kamere.
Prikupna vaščanka. Za omožit! Hodim od enega do drugega in jih vztrajno nadlegujem, a se me čez čas navadijo. Izjemno zanimivi pa se zdimo tudi vaščanom, ki eden za drugim prihajajo v bazo. Kmalu se zbere vsa vas. Kakšnih 30 jih naštejem. Ogledujejo si opremo in čudne, bele može. Tako kot oni nam, se tudi mi njim zdimo nekaj posebnega. Sprva plašni, kasneje pa že kar zgovorni in zelo prijazni nam pomagajo razložiti opremo. Skupaj se lotimo še šotorov. Ko so postavljeni vsi od sonca zbledeli rumeni šotori za spanje,
se »čudaki« za nekaj časa zabubimo v naše nove, skromne domove. 18 dolgih in hladnih noči bomo namreč zaviti v spalnih vrečah preživeli na dobrih dveh kvadratnih metrih. Prvo noč spim kot dojenček in vstanem šele, ko me zbudi hrup ostalih prebivalcev našega visokogorskega zaselka. Odločimo se, da bomo izkoristili lepo vreme in premišljeno napolnimo naše nahrbtnike z vsem potrebnim za vzpon prihodnjega dne. Za prvi cilj si zastavimo objektivno precej varen vrh Sarakehe, 5803 m. Najbolj zaskrbljujoč pa je, vsaj na pogled, deloval dostop do same gore.
PROTI GORAM
Nič kaj zgodaj ne vstanemo, opravimo jutranje rituale in pojemo nekoliko obilnejši zajtrk. Tik pred odhodom kuhar vsakemu izmed nas v roke potisne dve trdo kuhani jajci za na pot. Oprtamo si pretežke nahrbtnike in krenemo na pot, ki nas že takoj iz baze vodi navkreber. Vzpon želimo opraviti po zahodnem grebenu. Zamislimo si vmesna tabora. Prvega bi postavil nekje na 4300 metrih, drugega kilometer višje. Hodimo počasi, saj smo v taboru spali le dve noči in smo posledično še zelo slabo prilagojeni na višino. Neskončni kratki vzponi in spusti po drobnem pesku preko gričkov suhe, mestoma puščavske pokrajine, nas naposled privedejo na rob večje doline. Naša največja neznanka je tik pred nami.
Kako prečkati sotesko, na dnu katere se mrzle ledeniške reke združijo v deročo, s peskom obarvano reko? Odkrijemo logičen prehod, po katerem se spustimo v globel. Opazimo tudi jakove sledi in le nekaj trenutkov kasneje jih vidimo, vse lenobne posedati na majhnem, z zeleno travo pokritem pašniku. Po kakšni uri iskanja prehodov se nas vseh šest znajde na rečnem bregu. Od blizu reka ne zgleda več tako grozno umazana in deroča, le mrzla je še bolj kot smo si predstavljali.
Sončni zahod z vzhajajočo luno
Previdno odskakljamo preko in se veselimo novega, tokrat strmejšega vzpona. S pridom izkoriščamo jakove stezice, brez katerih si po strmih, drobirja polnih pobočjih prečenja skoraj ne znam predstavljati. Do vznožja grebena hodimo dobri 2 uri, kjer želimo postaviti prvi tabor. A kmalu razočarani ugotovimo, da na tem mestu ni vode, do snega pa je predaleč – in še ta je, kot se izkaže kasneje, poln peska. Z Grego se odločiva, da počakava Janija, ki pokuka 100 metrov stran. Odločimo se, da bomo nadaljevali in se ustavili na prvem primernem prostoru. Tim, TJ ter Jiank sklenejo, da bodo poiskali šotorišče nižje in z grebena skrenejo južno. Presenetljivo dobro nama gre z Grego in na 4750-ih metrih ponovno čakava Janija, ki ga je višina prizadela nekoliko bolj. Po slabih dveh urah se ustrašiva, da se mu je kaj pripetilo in sestopiva. Tristo metrov niže ga naposled vidiva napredovati, a zelo počasi. Prvi znaki višine kot sta glavobol in povišan srčni utrip so že na taki višini že prisotni. Z grebena smo sedaj tudi mi primorani skreniti v desno, kjer tristo metrov više kot Američana, na vetrovnem grebenčku postavimo šotor. Sam se lotim kuhanja, medtem ko Jani polni vreče z vodo, ki je na pogled podobna emulziji za čiščenje mostov oziroma peskanje, po učinku pa deluje kot odlično odvajalo in polirna pasta za zobe. Grega se z vse močnejšim vetrom spopada nadvse uspešno in naš šotor obda z velikimi skalnatimi ploščami. Na tak način zavaruje šotor pred močnimi sunki vetra, ki je – zlasti na grebenu, ponavadi še nekoliko močnejši kot sicer. Zaradi nižjega zračnega pritiska na višini voda zavre hitreje. Ne pri 95°, temveč kakšnih 30-ih stopinjah manj. To pomeni, da se hrana kuha dlje, sneg v loncu tali počasneje, želodci pa so napolnjeni kasneje. Če sploh. Naši že niso bili. Grega in Jani zaspita kot dojenčka, sam pa se še kakšnih 20 minut ukvarjam s »fiziko« in kuhanjem. Okrog enajstih ponoči tudi sam ležem k počitku.
NA VRH
V jasno in hladno jutro se prebudimo z novo idejo. Na vrh bomo poskusili kar v enem zamahu. Zgodnji smo dovolj, resnejših tehničnih težavnosti, za katere navadno potrebuješ več časa, ne pričakujemo. Jani se, ko vstane, počuti slabo. Pravi, da mu gre na bruhanje. Ko se mi na pol v šali zareče: »Pa bruhaj!«, mi odvrne, da bi, a nima česa. Vseeno se odloči, da bo z vzponom nadaljeval. In res – našo platneno trdnjavo pustimo kjer je, spalne vreče prav tako. S seboj vzamemo le bistveno: zaščitna oblačila, nekaj hrane, dereze in cepine ter kuhalnik in posodico. Sprva z umirjenim, kasneje pa kar dobrim tempom rišemo sled proti deviškemu vrhu. Večji del lahko, kljub strmini, hodimo s pomočjo vsaj ene palice, cepin v drugi roki pa imamo za primer zdrsa. Na strmih odsekih pospravimo okorne palice in napredujemo le s pomočjo ostrih pripomočkov. Prejšnji dan smo se iz baze vzpeli skupno 1000 metrov, a le dobrih 200 metrov po našem grebenu. Tako je pred nami še celih 1500 višinskih metrov ali več. Večji del se vzpenjamo skupaj, kasneje, že bliže vrhu, pa vsak malo po svoje. Zrak postaja vse redkejši, kisika je vedno manj. Globoko in hitro diham, ko štejem zadnje korake proti kopastemu vrhu.
Slovenci na novem vrhu! Le kakšen ducat jih je še, ko se ozrem do Grege za seboj in opazim, da je glavni vrh pravzaprav oni drugi, iz doline na pogled nižji! Malce nejevoljno se obrnem in tja napotim še Grego. Za potrebe filmskih posnetkov vsak po svoje polagava noge na snežno podlago, ki se nehvaležno predira in najine težke noge vleče v globino. Kakšne četrt ure rabim, da imam vrh – tokrat pravi, kot na dlani. Malce se zamislim, nato pa pogumno zakorakam na ta doslej neosvojeni vrh.
Skušam se zbrati in umiriti roko, ki se zaradi pomanjkanja kisika in slabe oziroma neobstoječe aklimatizacije neobičajno trese. Na vrhu se mi pridruži Grega, malce kasneje še Jani. Veseli, da smo osvojili vrh in da imamo neznansko srečo z vremenom ter konec koncev tudi z razmerami, se objamemo in si čestitamo. Slikam in snemam kot nor. Jani se utrujen od vzpona in slabega počutja, zdaj pa najbrž tudi zaradi mojega nenehnega nadlegovanja s kamero, kmalu odpravi v dolino. Še prej naju z Grego nasmeje, ko v kamero odlično opiše radosti vzponov v visokogorju: »Počutim se kot kup dreka«. In odhlača v dolino. Tudi sam počasi zapustim vrh, medtem ko se Grega pripravlja na spust s snežno desko. Janija kmalu prehitim in se na mestu primernem za snemanje ustavim. Grega v dolgih in lepih zavojih preorje celotno od sonca zmehčano pobočje in po ozkem grebenčku nadaljuje. Kot dogovorjeno me počaka na stiku grebena, kjer v daljavi opaziva Američana, ki postavljata šotor.
VIŠINSKA BOLEZEN IN SESTOP
Med čakanjem taliva sneg, ki ga stopljenega ponudiva tovarišu, ko prispe. Ker tekočina ne ostane v želodcu, se zavem, da se je Janiju z nekaj smole razvila višinska bolezen. Ko si malce opomore nama pove, da je nekajkrat že izgubil zavest in da je žejen. Opazim, da ima modre ustnice, zato hitro izprazniva njegov nahrbtnik in vsebino preloživa v svoja. Vem, da mu bo pomagal le hiter sestop v dolino. Grega se z desko hitro spusti pospravit šotor, sam pa Janiju pomagam pri sestopu. Tudi moja glava sedaj že glasno ropota, tako zaradi višine kot izčrpanosti. Dehidrirana počasi, a enakomerno sestopava in popoldne doseževa šotor. Pri šotoru se malce odžejamo, nato pa že hitimo v dolino.
Janiju se stanje s sestopom hitro izboljšuje in kmalu hodimo brez postanka ter lovimo dan. V dolino z nami sestopa tudi Jiank, ki ga je doletela podobna usoda kot Janija, le da sam trdi, da so za to krivi »instant nudli«. Vreme se hitro slabša in na sestopu nas nekajkrat zmočijo dežne kaplje. Na dnu doline, kjer smo nedavno brez težav prečkali reko, je tokrat prava poplava. Mrzla voda dere bregove in buči v ozkem dnu doline. Na pomoč že prihajajo vaščani, ki so nas dolge ure opazovali visoko na grebenu.
Prečanje ledeno mrzle reke.
Poskusijo z oslom in vrvjo, a se prestrašena žival deroče, neprijetno ledene vode brani kot hudič križa. Moški z nogami tankimi kot zobotrebci, se pogumno poda preko vode. Za vsak primer se varuje z vrvjo. Prav neverjetno je kakšno moč ima voda. Ogromni kamen, ki ga sam komaj zvalim v vodo, odnese kot pero. Pogoltnem cmok v grlu. Kot kaže skrbi za ta dan še ni konec. Pa vendar se počasi in previdno, s pomočjo vrvi in kar treh vaščanov, eden za drugim spravimo preko. Čevlje sezujemo, si jih zavežemo okrog vratu in nič kaj pogumno zagazimo v preko kolen globoko reko. Prezgodaj sem se veselil, saj je Jiank nesrečno spodrsnil, reka pa ga je odnesla v skale. S hujšimi ranami iz kolen močno krvavi, a kosti so k sreči cele. Rane razkuži in oskrbi, nato pa smo primorani nadaljevati. Do baze nas loči še dobrih tristo metrov višinske razlike in kar nekaj kilometrov hoje. Zato se odločimo, da bomo vaščane prosili za pomoč pri nošnji z osli. Prav hecni so v teh krajih osli. Dražji in večji so kakor konji. Slednji so tu le malo večji kot poniji! Sprva dva osla oprtajo s štirimi težkimi nahrbtniki, zatem pa na večjega osedlajo še Janija. Debeli dve uri sopihamo navkreber in proti bazi. Stemni se, nebo pa prekrijejo gosti oblaki. Kljub polni luni je črno kot v rogu. Za nameček nam nasproti, torej iz zahoda, piha še veter, ki s tal dviga droben puščavski pesek in ga nosi s seboj. Zaradi precej enolične pokrajine okrog baznega tabora šotore dosežemo s precej orientacijskimi težavami. Vsi prezebli in utrujeni po skoraj 17-ih urah neprestanega garanja in napornega vzpenjanja ter sestopa se okrog enajste ure zvečer končno zvrnemo v šotore. Komaj se še preoblečem, iz nahrbtnika potegnem spalno vrečo in v le nekaj minutah zaspim. Vesel in z nasmeškom na ustih zaspim, saj je za nami uspešen vzpon, vrnili pa smo se celi in zdravi.
NOVO JUTRO V BAZI
Z rahlo otrdelimi in utrujenimi nogami vstanemo in pretežni del dneva preživimo leže v šotoru, s hrano v roki. Dva dneva počivamo, saj je zaradi zmanjšane vsebnosti kisika tudi regeneracija mišic počasnejša. Jani se odloči, da gre z Američanoma v dolino, ki je obdana z najvišjimi vrhovi pogorja, postaviti napredno bazo ali ABC = advanced base camp. Z Grego skleneva, da bova za boljšo aklimatizacijo opravila še en vzpon. Izbereva si neosvojeni vrh nad bazo.
NIAN
Vzpon kaniva opraviti v enem dnevu, zato s seboj ne vzameva razen nujne opreme ter nekaj malega pijače - ničesar. Že pred sončnim vzhodom vstaneva, si pripraviva zajtrk in takoj kreneva. Ker se odločiva, da bova goro prečila iz ene strani na drugo, se napotiva proti vznožju jugovzhodnega grebena do kamor potrebujeva slabo uro. V strmih gruščih spodnjega dela nama srce pošteno bije. Sprva zložen greben se postavi malo bolj pokonci in kmalu morava poprijeti za skalo. V lahkem plezanju po le dveh urah doseževa snežno mejo, kjer se soočiva z nekaj lažjimi, a precej izpostavljenimi ledenimi odstavki. Z nabiranjem višine se okrepi tudi veter, ki je tik pod vrhom že precej močan. A nič zato, saj imava časa na pretek, sonce pa je še visoko na nebu. Še zadnjih nekaj strmih metrov po snegu in ledu in že sva pri vršni konici. Grega se nanjo povzpne prvi in na samem vrhu odkrije svizca. Kako je prilezel gor nama ni razumljivo. Glede na to, da je mrtev, pa si misliva, da je bil ali zelo pogumen ali pa zelo neumen. Morda pa je tudi on iskal samopotrditev in nove izzive? Razgled je fenomenalen, saj sva v sredini pogorja.
Greben z opastmi Vidiva na vse strani, vključno z našim prvo-osvojenim vrhom Sarakehe. Ker ne poznava sestopa, se na vrhu ne zadržujeva prav dolgo. Oblečeva in zaščitiva se pred vetrom ter pričneva sestopati. Zahodni sestopni greben nama le pri samem vrhu postreže z nekaj začinjenimi in izpostavljenimi mesti, nižje doli pa je le še zelo zahtevna hoja. Ponovno dehidrirana, a izjemno vesela, po le dobrih šestih urah prispeva v bazo. Najin novi osvojeni, 5180 metrov visoki vrh, poimenujeva Nian. Osvojila sva ga po 1400 metrov visokem jugovzhodnem grebenu.
PEŠČENI VIHARJI, NEURJA, DEŽ IN SNEG
V dneh počitka v bazi se vreme drastično poslabša. V bazo se vrne tudi Jani in tako naslednje dni skupaj preživimo v šotorih, obdanih z gostimi oblaki. Najprej močno piha in raznaša drobni pesek, ki ga imamo ne le poln šotor, temveč tudi na opremi, v laseh in očeh. Ko se veter poleže, pride najprej visoka oblačnost, nato nizka in nenazadnje se ulije kot iz škafa. Sprva dežuje, zvečer in ponoči sneži.
Takšno in še slabše vreme vključno z grmenjem in točo nas prikuje v bazo za celih 5 dni. Počasi postaja dolgčas, predvsem pa nas preganja misel, da se že čez teden dni odpravljamo nazaj domov. Ko pomislimo na dolga obdobja (1 mesec in več) zares slabega vremena, ki ga preživljajo alpinisti v Patagoniji, smo kmalu boljše volje. Spomnimo se tudi Američanov, ki obdobje obupnega vremena preživljata še višje v ABC2, v še močnejšem vetru ter mrazu in imata povrh vsega še precej manj hrane.
Slabo vreme
Naposled se vreme le nekoliko izboljša in vsega naveličani se odločimo, da prihodnje jutro odidemo v gore.
Poleg slabega vremena nas prizadene še novica, da naš kuhar – Jiank, odhaja v dolino. Sicer pretežno toži, da ga boli trebuh, kot pa izvemo kasneje, ima pljučni edem in vodo v pljučih. Vztraja, da bo šel v dolino sam in se odloči, da odpravo prekine. Kasneje nam na ušesa pride tudi to, da je z zadnjimi močmi prispel do prve ceste in se od izčrpanosti zgrudil. Dobro se je zavedel šele v bolnici, kamor so ga pripeljali cestni delavci.
PONOVNO PROTI GORAM
Jutro je hladno, a pretežno jasno. Zajtrki so brez kuharja precej enolični, a nam vseeno dajo prepotrebno energijo za nov vzpon. Kot smo spoznali v prejšnjih tednih, so ledeniki tega področja izjemno razbiti. Zanimivo je tudi, da ledeniki v tem gorovju rastejo. Večinoma se povsod po svetu zaradi globalnega segrevanja le-te tajajo, sesedajo in izginjajo. Tu pa vsako leto, kljub šibkim padavinam, a zaradi izjemnega mraza dolge zime - rastejo. Po dneh sneženja so težko prehodni ledeniki še bolj zahrbtni. Izberemo si troglavo gmoto, ki bežno spominja na Triglav in sva jo z Grego opazila z vrha Niana. Tokrat moramo prečkati kar tri reke, ki se vsaka v svoji strugi stekajo na dno doline. Ob vsakem novem koraku preko mrzle vode me vedno bolj skrbi povratek. Sedaj že vemo, da je v popoldanskih urah zaradi močnejšega sonca in povišanih temperatur tudi taljenje snega in ledu intenzivnejše in posledično naraste vodostaj. Hodimo kar hitro, predvsem pa enakomerno. Pred ogromnimi previsnimi seraki, ki navadno predstavljajo čelo ledenika, si še na varni razdalji ogledujemo, kje bomo obšli to izjemno razbito gmoto ledu. Prehod poiščemo na desni strani, med ledenikom in steno. Vmes teče manjša, a hitro deroča ledeniška reka. Kot bi imeli medveda za petami pospešimo, da bi zmanjšali tveganje pri zadrževanju v tem nevarnem področju. Vsak trenutek se kot hiša veliki bloki ledu lahko porušijo.
Jezerce Zatem hodimo po gruščnati ledeniški moreni in se čudimo prekrasnemu amfiteatru, ki ga na vse strani obdajajo v pozno-popoldanskem soncu kopajoče se gore. Zaspimo zgodaj. Pa ne za dolgo. Grega spi brez penaste podloge na praznih nahrbtnikih in se celo noč premetava, sam pa med ostrimi skalami pod zadnjico prav tako ne najdem kraljevskega položaja. Med drugo in tretjo uro zjutraj me zbudi bučanje vetra in zvok padanja snežink na streho šotora.
Šotora postavimo poleg razgibane rečne struge in ležemo k počitku. Med opazovanjem sončnega zahoda se silimo z obupno plastičnimi kitajskimi rezanci in srebamo sok.Po tem praktično ne spim več. V tesnem visokogorskem šotoru vsakih dvajset minut stresam steno šotora, ki se polna vlažnih kapljic nehvaležno naslanja na mojo glavo. Ob nekaj čez peto dokončno vstaneva in zbudiva še Janija, ki težav s spancem v sosednjem šotoru nima.
Po noči sneženja
POSLEDNJI VRH
Na ustju doline, torej na jugu, so še vedno nagrmadeni temni, črni oblaki. Skoraj se že odločimo za sestop, da bi nam tri rečne struge ne odrezale poti domov. A k sreči se še malo obotavljamo in že čez četrt ure, ko je sonce malenkost višje, tudi pokrajina postane prijaznejša. Sklenemo, da bomo hitro »skočili« na vrh in še isti dan nazaj v bazo. Malce smo se ušteli pri oddaljenosti, saj je naš troglavi vrh deloval precej bližje, kakor je bil v resnici. Pošteno smo se nahodili še preden smo prispeli do vznožja, vzpon pa prav tako ni bil mačji kašelj. Prvi del je potekal po strmi snežni grapi, ki jo je na vrhu zapiral pas temnih in krušljivih skal. Ognili smo se jim v levo in nadaljevali po za plazove zelo nevarni snežni vesini.
Začetni del grebena na Freeapproved Peak Zaradi nočnega sneženja in visokih temperatur prejšnjega dne, sta se stari poledeneli in novi – suhi sloj snega, zelo slabo sprijela. Sedaj že dobro aklimatizirani, smo po smeri GamaMM na vrh preko južnega grebena prišli v dobrih dveh urah. Vrh poimenujemo Freeapproved peak, 5267 m. Grega je imel s seboj tudi snežno desko in opravil zahteven ter drzen spust. Pospravili smo šotore in odbrzeli proti baznemu taboru. Strah nas je bilo povišane vode zaradi novo zapadlega snega in grozečih oblakov na jugozahodu.
Prispevši v bazo sem se komajda dobro zbasal v šotor z vso opremo, zaprl zadrge in že je lilo kot iz škafa. Spet smo imeli srečo.
ODHOD
Praktično trije tedni so minili odkar smo prispeli na ta idiličen košček neraziskanega sveta, v objemu visokih gora. Čas je bil, da se vrnemo domov. V zadnjih nekaj dneh, ki so nam še ostali v bazi, smo pospravljali okolico, v torbe zlagali opremo ter ločevali smeti med organske in anorganske. Našim najbližjim sosedom, to so bili svizci, smo z organskimi odpadki napolnili nekaj zapuščenih vhodov v neskončno dolge rove. Prihodnje jutro nas pobere tovornjak in odpelje preko mostu, ki hkrati predstavlja konec vojaško zaprte cone. Tam počakamo na avtobus, ki se iz Kashija pripelje po nas. Naslednjih nekaj ur ponovno preživimo v prahu, razmišljujoč o vseh lepotah, vsem enkratnem in zanimivem, kar smo doživeli v teh nekaj tednih… Kot blisk mi sedaj minevajo dnevi v pričakovanju poleta domov. Iz Kashija nazaj v Pakistan poletimo z letalom. Visoko na nebu smo, a kljub temu imam občutek, da bi se nekaterih najvišjih himalajskih vrhov pod nami lahko skoraj dotaknil.
Tako blizu so videti. Ko od utrujenosti počasi tonem v plitek spanec, se mi v misli prikrade eden lepših trenutkov odprave. Domačini. Prijazni ljudje, ki so kot sosedje vaščani prihajali k nam v bazo. Tako preprosti in prijazni ter neizprijeni so. Nikoli se ne bi dotaknili ali si prilastili nečesa, kar ni njihovo. Rad sem se sporazumeval z njimi, pa čeprav le na papirju, s skicami in risbami. Med drugim mi je eden od starešin razložil kako prezimijo. V hišah, velikih kot malo večja kopalnica, jih po dvajset spi skupaj.
Jani ob vzponu na Freeapproved peak
Pod eno streho so odeti so v živalske kože in pokriti z odejami, ki jih tisti, ki gredo v večje vasi, kupijo za težko prigaran denar. Prostor pri zunanjih temperaturah -35°C ogrevajo z enim samim kuriščem. Na posušene jakove iztrebke. Tem ljudem ni prav nič dano. Ničesar ne vzamejo kot samoumevno. Kljub primitivnemu življenju delujejo srečni. Pomembno jim je le zdravje.
Malenkosti in majhne reči, ki jih nismo več potrebovali in so si jih vaščani tako radovedno ogledovali, smo jim podarili. Sprva smo oklevali, saj bi jih utegnili razvaditi. A ko so nam veseli in z nasmeški do ušes, kažoč gnile zobe, segli v roke – smo vedeli, da smo ravnali prav. Najbrž si nas bodo kar zapomnili. Pa ne le zato, ker smo bili tam prvi »belci«, temveč zlasti zaradi nekaj poslednjih snemalnih podvigov, ki so jim bili priča in se od srca nasmejali. Nekateri so v peripetijah celo sodelovali! Toda pri čem in kako – še ne bom razkril!
Vabim Vas, da si jih ogledate v celovečernem filmu, ki bo premierno na ogled v sredo, 14.junija ob 20:00, v Cankarjevem domu.
Zahvaljujemo se sponzorjem in donatorjem!
Kronološko poročilo
13.6.2005
Ob 18:30 poletimo iz Brnika proti Muenchnu. Let ob 22:50 nadaljujemo proti Dubaju…
14.6. Po 15 urah čakanja na letališču ob 22:30 nadaljujemo polet proti Islamabadu
15.6. Triurni polet končamo ob nekaj čez tretjo uro zjutraj po lokalnem času. Opravimo formalnosti na letališču in se takoj usedemo v čakajoči privatni prevoz. Vozimo se 17 ur in prespimo v Gilgitu.
16.6. po obisku agencije, kjer sporočimo, da se nam je pokvaril zaslon satelitskega telefona, nadaljujemo pot do Gulmita. Obiščemo tradicionalen dom oziroma hišo našega gostitelja in do poznih nočnih ur poslušamo zanimivega možakarja.
17.6. Nadaljujemo do mesteca Sost(-isar), kjer opravimo vse formalnosti pred prečkanjem meje s Kitajsko. Do dejanskega prehoda na 4700 metrov visokem slikovitem prelazu se vozimo še slabi dve uri, zatem pa sledi najslabši del ceste in najbolj moreče ure naporne, prahu in smradu polne vožnje. Prispemo v Tashkuergan, kjer čakamo na zaradi poplav blokiran prevoz do Kashija.
18.6. Po nekajurnem čakanju obupamo in ležemo k spancu. Po dveh urah nas iz postelje vrže šef avtobusne postaje in nam ponudi »preživelega« privatnega šoferja. Ob treh zjutraj krenemo in na cilj dospemo po kakšnih 8 urah vožnje. Namestimo se v hotelu Selman.
19.6. Po zajtrku nestrpno pričakujemo najeti avtobus, ki ga napolnimo z nekaj tisoč kilogrami opreme in potnikov. Krenemo nazaj proti jugozahodu. Bazni tabor postavimo še istega dne na 3720 metrih.
20.6. počivamo v bazi in pripravljamo opremo
21.6. zgodaj dopoldne krenemo iz baze in uspešno prečkamo 2 ledeniški reki. Nadaljujemo proti vznožju zahodnega grebena Sarakehe. Na iz baze zamišljenem delu na začetku grebena, kjer smo mislili postaviti tabor 1, ni bilo vode. Zato smo nadaljevali višje. Grega in Anže dosežeta 4750 metrov in po slabih 2 urah čakanja misleč, da se je Janiju kaj pripetilo, sestopiva 300 metrov. Ker je z Janijem vse dobro, se skupaj povzpnemo na 4555 metrov in na samem grebenu, na blatnem in vetrovnem mestu (edinem naokoli) postavimo šotor.
22.6. Vstali smo s sončnim vzhodom. Janiju je bilo slabo, nama z Grego je malce kljuvalo v glavi. Jani se vseeno odloči za vzpon in po 1250 metrih vzpona malo pred opoldnevom dosežemo doslej neosvojeni vrh Sarakehe. Jani se na vrhu počuti zelo slabo in hitro sestopi, Grega pa se pripravi na spust s snežno desko. Na približno 5200 metrih topimo sneg in skušamo odžejati Janija. Zaradi sedaj že bolje razvite višinske bolezni popita tekočina ne ostane dolgo v želodcu. Grega se na deski takoj odpelje in začne pospravljati šotor za hiter sestop v bazo, z Janijem pa počasi sestopava. Po težavnem in nevarnem prečkanju deročih rek v popoldanskih urah Jani osedla osla iz bližnje vasi, ki ga ponese v dve uri oddaljen bazni tabor. S precej orientacijskimi težavami ga dosežemo ob 22 uri. Prvenstveni vzpon na doslej neosvojeni vrh Sarakehe, zahodni greben, III/1, 1700 m. Prvenstveni spust s snežno desko, 4/S5, 1700 m (Grega).
23.-25.6. Počitek in regeneracija v baznem taboru.
25.6. Jani se z Američanoma odpravi postavljati ABC v novo – neraziskano dolino.
26.6. Anže in Grega se odločiva za vzpon in prečenje doslej neosvojenega vrha, ki ga poimenujeva NIAN. V 6 urah in 33 minutah opraviva vzpon po JV grebenu, sestopiva pa po zahodnem.skalna mesta III, sneg in led 55°, 1400 m. Višina 5180 metrov.
27.6. počitev v bazi in pričetek slabega – vetrovnega in deževnega vremena. 28.6. slabo vreme, dež in veter. Anžetov rojstni dan. 29.6.- 30.6. nadaljevanje slabega vremena
1.7. izjemno slabe razmere po obdobju slabega vremena še dodatno prekrivajo ledeniške razpoke, pobočja pa grozijo s plazovi. Vseeno se odpravimo v še eno neraziskano dolino. Prečkamo kar tri ledeniške reke, se sprehodimo pod ogromnimi seraki in v vetru postavimo tabor.
2.7. med drugo in tretjo zjutraj prične snežiti in močno pihati. Sneži vse do sončnega vzhoda. Po slabo prespani noči se kljub novim padavinam odločimo za vzpon na sicer objektivno najbolj varnega izmed vrhov, ki so na voljo. Vzpon opravimo po smeri GamaMM (IV/2, 700 m), Grega pa opravi še zelo zahteven spust s snežno desko (5/S5, 700 m). Vrnemo se v bazo, kamor dospemo tik pred neurjem.
3.7. ponovno slabo vreme
4.7. Jani se odpravi na zahod in opravi meritve treh novih ledeniških dolin.
5.7. Američana se zaradi slabega vremena in razmer v bazni tabor žal vrneta brez osvojenega vrha, saj ju ustavi bariera serakov in krajnih zevi.
6.7. Grega in Anže greva s Timom plezati balvane, Jani in T.J. pa se odpravita po meritve v še tretjo, najbolj oddaljeno dolino, ki je kar 23 kilometrov proč.
7.7. Pospravljanje opreme in pakiranje za odhod naslednjega dne.
8.7. zjutraj v hladnem in vetrovnem vremenu pospravimo še šotore in zapakiramo preostalo opremo. V slabih šestih urah smo v Kashiju.
9.7. Ob 8:30 se odpeljemo na letališče v Kashiju in poletimo proti Pakistanu. Brez vizuma. Uspešno prečkamo mejo, doživimo šok 43°C in se namestimo v hotelu.
10.7. in 11.7. počivamo oziroma lenarimo in od jutra do večera s klimatsko napravo »do konca« gledamo televizijo od jutra do večera. Vmes si v eni uri ogledamo soparni Islamabad.
12.7. odpravimo se na letališče, kjer nas pustijo čakati pred vrati 15 ur in 40 minut – na vročini jasno.
13.7. Po dveh urah pregledov opreme, imetja in vsega ostalega ob 03:40 končno zapustimo birokratski Pakistan. Prek Dubaja in Muenchna poletimo proti Ljubljani. Zaključek odprave.