Za to smer sem že nekaj časa čakal na primeren dan, soplezalca in vsaj približno plezalsko formo, da bi se jo lahko suvereno lotil. Včeraj so se zadeve končno poklopile in s Slavi sva bila že pred sedmo pod steno. Začela sva lepo počasi in se še malo grela na soncu, a že kmalu so se od nekod prikradli prvi oblaki, ki so postajali vse bolj črni in so proti koncu že pošteno grozili. V podobnem ritmu je šla tudi sama smer v steni: Na začetku so raztežaji lažji in potek smeri se kar dobro ujema z Miheličevimi opisi in skicami. Prvi raztežaj nad gredino, ko sva našla vstop, je še nekako potekal po skici, potem pa je še najbolje da ti veter odpihne to skico smeri in izplezaš po plezalski intuiciji. V težjem zgornjem delu sva našla primerna s klini opremljena varovališča vsakih deset metrov in se je bilo kar težko odločiti za najprimernejšega. Sam izstop, kjer je težavnost dosegla maksimum, pa je sploh postregel z neverjetno pestro izbiro klinov. Žal za izbiro najprimernejših ni bilo kaj dosti časa oziroma moči. Sestop sva opravila po Virensovi smeri s tremi spusti po vrvi in tudi nekaj kapelj dežja, spodaj v gozdu, ni zmotilo zadovoljstva ob preplezani smeri.
