Sicer bo kmalu že teden dni od tega, ko se je cela štorija pripetila a vendarle… bolje enkrat kot nikoli. Ker slike povedo tisoč besed bom kar se da kratek. Moram pa vseeno povedati par besed o tem kako, kdaj, kdo in čemu naš »izletek«.
Torej kot že sam naslov pove, se nas je nekaj (ne)članov in (ne)članic letnemu času primerno odločilo, da jo pretekli petek mahnemo na deep water soloing. Ker je lokacij kar nekaj, morje pa povsod slano in približno enako toplo je padla odločitev, da obiščemo najjužnejši del (nekoč naše) Istre – rt Kamenjak. Interesentov je bilo kar nekaj, kar je za sabo potegnilo malček logistike. Mag. Jero se je prostovoljno javil, da težo vseh dogovarjanj prevzame na svoja pleča in še kako se je izkazalo, da je bil to cel zalogaj. Zakaj? Na kratko… sto ljudi, sto čudi. Eni so se tako odločili da ne morejo it z nami v petek, spet drugi da gredo lahko šele v soboto, tretji pa da avanturo prišparajo raje za drugič. Kljub temu se nas jenabralo kar nekaj. Tako smo se v petek lahkih nog naokrog (z rahlo zamudo kakopak) na pot prvi odpravili Katja, Primož, Jernej in moja malenkost. Noč smo nekaj 10km od Premanture preživeli na ograjeni posesti, znotraj katere je mrgolelo ježev, škorpijonov in seveda komarčic. Na srečo so tisto noč pikale le slednje a vseeno je bilo zanimivo videt jutranje obraze, ko smo se zbudili pod milim nebom na travniku kjer je nekaj uric poprej potekala debata o nastanku vesolja. Hja v 10 na -44 sek po velikem poku se je zgodilo marsikaj :) :) Po čokolinastem zajtrku in kavi ter vmesnem postanku v Puli, smo se odpravili proti rtu Kamenjak, kjer smo kaj kmalu ugotovili zakaj tako ime. Sonca 99,9%, sence 0,01%. Res raj za tri svetlokožce in enega črnogorca. Po prvih plezanjih in nekaj skokih v kristalno čisto morje so se nam pridružili tudi ostali člani odprave: Mojca, Tanja, Simona, Mitja, Irena, Nina, Damjan, Sebo, Anja in njen someone special :) No navkljub dogovoru kje se nahajamo, smo pod žgočim soncem nekatere brezuspešno iskali dve uri. Da je bila zmeda še bolj popolna smo se vmes nevede porazgubili oz. razdelili v štiri skupinice in to le in samo zaradi tega, ker bi mogl it v levo ne pa v desno. No kakorkoli že. Ponovno smo se našli kje drugje kot za šankom :) Pardon Surf baru, kamor je očitno z neba padel tudi Dule! Sledilo je plezanje, fotkanje, plezanje, pijača, senca, senca, senca. Aja ja sm že omenu senco?! Čez dan se je njen delež povečal na 4,83%. Ja sonce je res na polno kurilo in skurili smo se tudi mi. Dan se je vendarle prevesil v večer in večer v noč, ko smo se od nekaterih poslovili in odšli do bližnjega kampa Stupice. Padla je večerja, v prtljažnikih pa se je našlo še marsikaj drugega, zato smo se odločili, da kakopak omrežimo vse varnostnike. Seveda neuspešno!! No je bilo pa vsaj spanje brezkomarsko in zato jutro toliko bolj prijetno. Po zajtrku spet Kamenjak, a tokrat senčen del med borovci na zahodnem delu. Zapel je slack, zapele so viseče mreže in stolčki in zapeli smo tudi mi vse do večera, ko smo izvedli manevrski premik do stare lokacije. Še prej pa reševanje vojaka Braneta i.e. slovenskega kolesarja, ki je 100m pred nami butnil na tla ter z obrazom naredil gredico v kamnito cesto. O krivcu za to ne bom :) Brez da bi trenili se je naš avto ustavil in v spomin smo že priklicali ure prve pomoči ter prijetnih sličic s predavanj. »Brane« je bil seveda v šoku, a je po požirku oz dveh vode kaj kmalu ugotovil, da ni pristal na luni (čeprav bi si človek ob vsem tistem prahu lahko tako mislil), ampak le na nosu, arkadi, komolcu ter kolenih. Ko smo ga oskrbeli z vodo, mu pokrpali rane in ego smo se odpravili dalje. Ponovno smo se načofotali, naskakali ter naplezali ter vneto čakali sončni zahod za nekaj fotografij, nakar smo jo polni lepih vtisov in nepozabnih doživetij mahnili proti domu. Vmes pa seveda nepozabna Nelly Furtado. Ajej Jero... ne morem da ne bi zopet omenu. Smeeeeeeeh!!!
