Mogočnost severne triglavske stene nas je že prejšnji teden prevzela, zato smo se odločili, da se še enkrat podamo v njen objem. V soboto smo Eva, Aleš J., Marko D. in jaz zarana vstali. Naš alpine master pa se je tokrat nepričakovano težko ločil od svoje postelje in naš prihod ob vznožje stene se je temu primerno nekoliko zamaknil. Okoli 7h smo se znašli pred vstopom v smer, kjer smo srečali še dve navezi. Marljivo smo se lotili plezanja saj nam je bilo jasno, da je vrh stene še zelo daleč. Uživaško lepo plezarijo je občasno zmotila krušljivost. Med lovljenjem ogromne skale, ki je pikirala meni za vrat, si je Marko poškodoval oba palca na roki. Malo smo se čakali, menjavali naveze ampak dokaj kmalu zagledali vpisno knjigo, ki se nahaja na travnati razgledni polici-koncu Kratke Nemške smeri. Ker plezanja še zdaleč nismo imeli dovolj nam ni prišlo na misel da zapustimo smer preko izstopa Zimmer-Jahn, temveč smo krenili naprej. Zlato nas je spretno vodil skozi orientacijsko zahteven svet. Tokrat pravi, da je našel čisto pravo pot. Plezanje je bilo tu za odtenek težje. Ko smo preplezali znamenito lusko in v impresivnem zračnem razkoraku prestopili nazaj v glavno steno smo bili vsi skupaj že malo utrujeni. Sledil pa je še siten izstop preko mokre stene in zadnjega previsa. Pa smo le prispeli na Kugyjevo polico. V idilični večerni svetlobi smo preko snežišča sestopili v kočo na Kredarici, kjer smo si privoščili zasluženi počitek.
Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...