Pa da ne bo pomote, to ni kakšna nova jed, govorimo o 2181 m visokem vrhu v Karavankah. Avantura se je pričela na Gorenjskem meeting punktu pri Šentviški cerkvi. Na parkingu nas je pričakalo pravo mravljišče ljudi! Najprej sem pomislil, da se zbirajo za k maši. Ampak ne, bili so sami naši (aha, da se pohvalim, od decembra sem polnopravni član FA). Kar 15 kandidatov se nas je zbralo za ta alpinistični vzpon!!! Še bolj sem se razveselil, ko sem zagledal Tjašo; njen tempo mi je namreč pisan na kožo. Med vsemi nadebudneži ni bilo pobudnika- duhovnega vodja odprave. Ni ravno v njegovi navadi, da zamuja. Sicer je omenjal neko virozo...
V pisani druščini izkušenih gornikov na eni strani in navdušenih začetnikov na drugi strani smo jo mahnili po smučišču Zelenica. Naši obrazi so se dodatno razživeli, ko smo prišli izpod sence mogočne Begunjščice na sončno stran pobočja. Na vstopu na Suho ruševje je Izi izgubil ovčici, ki sta se zatopljeni v debato namenili kar proti mestu našega sestopa. Z manjšo zamudo jih je Bambi pripeljal za nami.
Pred vstopom v vzhodno steno Vrtače smo si nadeli bojno opremo.
Močan veter nam je dajal vzpodbudo za hiter tempo vzpona. Iz debate sem zasledil, da gremo po desnem delu Y. Na moje vprašanje, kakšna je razlika z levim delom mi je Uroš odgovoril, da je razlika samo 5° naklona. Hej, 5° pa res ni nič. A se je kasneje izkazalo, da grapa ni bila povsem zalita s snegom in se je bilo potrebno spopasti z dvema kamnitima skokoma. »Začetniki« smo se pri dry-toolingu kar zlili z okoljem- beri dobili barvo snežne podlage. Zato pa je bilo zadovoljstvo ob izstopu iz grape na vrh Vrtače toliko večje.
Sestop nam je polepšala odprta koča na Zelenici, kjer nam je oskrbnik odtajal naše duše z božičnimi evergreeni in slastno pečenico v zelju.
Hvala Moniki za suvereno vodenje skozi grapo, Roku za neutrudno deljenje napotkov na ključnem mestu, Bambiju za pobiranje zamudnikov ter vsem ostalim, ki so pomagali spisati to zimsko pravljico.
