V soboto ob zame nehumani uri smo s Simonom in Aljažem drveli proti Gorenjski. Najprej z avtom, potem peš in nazadnje še s našimi "pocket rockets":) ! Vmes smo kolovratili čez rušje in se pobijali čez podrast, a naposled le uspeli in se srečno vrnili! Čudovit dan kot ogrevanje za nedeljo, ki sledi…
Vezano na prejšnjo objavo istega dne še zjutraj na Stol, z njega pa pravtako po zraku...
Poškodba, ki sem jo staknil ob "gradnji", ko mi je na desni sredinec naravnost na členek padla betonska plošča, je botrovala temu, da smo zadnje čase več v zraku kot v steni. Obiskali smo kar nekaj vrhov in počasu in z veliko zamudo dohajam s filmčki... Tudi zadnji vroč poletni (podaljšan) vikend smo izkoristili in obiskali Stol v Karavankah in se ob sončnem zahodu zazibali v dolino. Zibanja pa je bilo ob tem zadnjem obisku Stola žal precej več kot bi si kdorkoli lahko želel...
Včeraj z Danijem in Gregorjem po koncu delovnega dne ob 18:30h pričetek hoje v breg in na Kriško goro ter od tam proti vesoljnemu nebu... Mirno jadranje s pozibavanjem vzdolž grebena z razgledom za bogove in sončnim zahodom. Minutni klip včerajašnje poznopopoldanske rekreacije pa spodaj...
Za še eno leto bolj odraslega življenja sem si zaželel malo v nebo in želja se mi je k sreči uresničila. Tokrat nisem plezal po skali, temveč sem višino pridobival z jadranjem na termiki in v stebrih. Za prvič mi niti ni šlo slabo. Škoda pa za vnovično brnenje reševalnega helikopterja okrog Storžiča, kjer je spet ugasnilo življenje...
Po službi smo se včeraj z Gregorjem in Matejem odpravili na Vajnež v Karavankah po brezpotju od studenca do vrha. Bili smo optimisti in verjeli aladinu! Toda napoved je držala le malo do pod vrha, potem pa nas je zajela megla in oblaki, veter pa ni prav nič pojenjal, skorajda obratno… Po poldrugi uri čakanja smo izkoristili okno in jo ucvrli v dolino. Resnici na ljubo se nam je že pošteno mudilo, saj se je poslavljala še zadnja dnevna svetloba… Nastal je pričujoči filmček!
Za prijatelje, ki so onega dne kot prvi doslej odleteli z vrha Kukove špice, sem zmontiral filmček o prehodu jeseni v zimo!
Ne zgodi se mi pogosto, da bi se mi kdo tako (odkrito) posmehoval, kot so se mi na vrhu Golega vrha na petkovi pošihtnici prijatelji. Najprej, ko sem se tlačil v mrežasto zaščitno opremo in kmalu zatem, ko so videli moj material nad glavo... Šest se nas je uspešno zagnalo proti travnikom v dolini, dva pešaka (ki to ne bosta več dolgo) pa sta jo urno ucvrla v dolino... Fotografije je tokrat prispeval Matevž Gradišek.
Poznopopoldanski izleti s hitrim povratkom v dolino so več kot primerna rekreacija za pisarniške molje. Gregor, Matevž in jaz smo se tako po službi konec tedna odpravili v Kamniško Bistrico in od tam v nekaj manj kot dveh urah priskakljali na vrh Brane. Če je visoka 2251 m ali 2253 m ne vem, ker se na internetu pojavljata obe višini, vsekakor pa smo bili v dolini hitreje: celih 6 minut! Čeprav so se vremenski bogovi lepo pogodili in so bili veter, oblačnost in mir v zraku v sozvočju - je mraz malček...
Z Gregorjem sva jo po službi mahnila navkreber in se vrgla v dolino z Golega vrha. Dobra kondicijska in hiter povratek v dolino, če bi še vreme (veter) malce bolje sodeloval, bi bilo pa že preveč popolno :)