No, kot že nekateri veste, sem se poleg vseh drugih športov, s katerimi se ukvarjam, podal še v jadralno padalstvo. Po nekaj pridobljenega znanja na tečajih je bil čas, da se podam na domači teren, na moj že neštetokrat osvojeni Nanos. Prelepa planota, na kateri je veter loterija.
Po budnem spremljanju vetrovnih razmer čez teden sem opazil, da bi na ta praznični vikend v nekem časovnem okvirju le bile primerne razmere za vzlet. V nedeljo takoj po kosilu sem se sam peš odpravil po daljši poti, ki se začne nad mojo vasjo. Po slabih dveh urah z malo težjim nahrbtnikom kot ponavadi, sem le prispel pod Grmado - nad cerkvijo Sv. Hieronima, kjer sem se odločil, da bom vzletel.
Veter je bil super, kot napovedan. Blizu ničle oziroma rahla sapica jugozahodnika. Najprej sem si vzel čas in užival v izjemnih razgledih, bilo je zelo jasno in videti je bilo vse od naših Julijskih Alp do Dolomitov. Razgrnil sem padalo in se pripravil za štart. Živčnost, strah? Kaj pa vem, sploh ne. Malenkost manjša zbranost po treh neuspelih hrbtnih štartih, ker je enostavno premalo pihalo. Ko sem ga ponovno razgrnil za vzlet naprej, pa je šlo brez problema. In nato se je začelo eno samo veselje - letenje proti domu. Uživanje v izjemnih razgledih, svoboda. Je pa res, da veter ni skoraj nič držal in sem bil kar razmeroma hitro v dolini. Sem pa bil še bolj razveseljen, ko so me nečaki pričakali na pristanku :)
