Zaradi visokih temperatur se v poznih (ali pa zgodnjih) nočnih urah odločim, da spanje preskočim in odpeljal sem se proti Kamniški Bistrici. Med vožnjo oprezam za morebitnimi medvedi, a na srečo mi na cesto skačejo le srne in lisice.
V prijetnem hladu noči in katabatnega vetra se zapodim v breg in pod mlečno cesto hitro požiram metre ter mnoge pajčevine. Ravno, ko se ognjena krogla začne približevati obzorju in osvetljevati čudovite Kamniško-Savinjske Alpe prispem na sedlo in nehote zmotim gamsa pri zajtrku.
Nadaljujem v smeri zahoda in se usmerim proti severo-vzhodnem grebenu Šija Brane. Ocena vzpona je II-III. Sprva po poraščenem pobočju in potem po skrotju do vrha grebena po katerem nadaljujem (sem pa tja se umaknem na desno stran grebena), dokler ne dosežem spominske table. Od tam nadaljujem na stolpič kjer ugotovim, da se moram spustit v škrbino. Opis sicer narekuje obhod stolpa nižje po desni in naloženem skrotju, a mi to ne diši preveč. Splezam par metrov nižje po stolpu, kjer iz poličke pod katero ni več nič uporabnega za prijet, skočim dober meter nižje v škrbino na večjo skalo. Od tam naprej je pa po žlebu gor in ter po grebenu naprej do velikega stolpa kjer je detjal (III) vzpona. Treba je splezati čezenj. Visoki osebki ne bi smeli imeti nobenih težav, tistim nižje rasti pa pride prav kakšna akrobatska sposobnost. Sledi še uživaško postopanje po mestoma zračnem grebenu in kmalu se v bližini zasveti križ na vrhu Brane.
O napovedanem zahodnem vetru ni ne duha ne sluha zato v miru občudujem okolico. Ob ugotovitvi, da bo tako ostalo še nekaj časa, sem kar razprl krilo na mehko travo. 1600 m po zraku ima pač blagodejen učinek na kolena in dušo v primerjavi s hojo navzdol. Sledilo je še tekanje po vrhu ob reševanju kravate na padalu in naposled sem se le spravil v zrak. Po 15 minutah panoramskega leta nad Zeleniškimi špicami in Kamniško Bistrico sem si med pristankom od blizu ogledal še streho koče pri Jurju in na mehkem travniku zaključil čudovito jutro.
