Razmere onkraj meje nad Zajzero na božično jutro ni možno opisati, saj lestvica razmer od 1-5 ne pokriva takšne žalosti. Naš doma zastavljen cilj je bil drugačen, a tekom ture dvakrat spremenjen. Podoba slabo zasnežene pokrajine je pač narekovala adaptacijo. Zjutraj v primežu inverzije na zamrznjenem parkirišču (5 EUR) tempratura vztraja tik pod lediščem, čim pa se dvignemo 50 metrov nad jezero hladnega zraka pritisne strašanska odjuga. 5 cm snega na poledeneli podlagi, ki leži na globlje skriti še bolj gnili podlagi, čaka nič hudega slutečega smučarja, ki se trudi ob vzponu. Na smučah drsi, na nogo se predira, nikakor ni prav... Čez kanal pod slapovi je šlo bolj na đihad, saj je led pospešeno menjal agregatno stanje. Zaradi pravega naliva vode, ki je led rezal od zadaj, pa so v dolino leteli tudi vse večji kosi ledu. Nadaljevali smo po hrbtu v smeri, kjer smo upali na čim boljše (manj slabe) razmere. Vzpon smo zaključili pod balvanskim izrastkom na 1850 m nad Jadranskim morjem. Desno od nas gledano v smeri vzpona se je sicer vil še naprej lep kanal, ki pa je bil poln slpazenih trdih kep. Bobu bob in gremo dol... Pobočje pod nami je bil najlepši del smuke, 5 cm mokrega na razgibani podlagi, ki je nekje popustila in se predrla, spet drugje omogočila kak vzklik. Toda to ni bil vzklik veselja ali navdušenja, temveč groze, ko je v difuzni svetlobi zmanjkalo tal pod nogami. Na splošno bi ocenil, da manjka še 2 metra snega, da bodo te konci približno takšni, kot so sicer v svoji običajnejši zimski podobi. K sreči smo se na turo odpravili z zelo nizkimi pričakovanji in je bila vseeno doživetij polna božična odisejada.
