Velika Martuljška Ponca in smučanje v Veliki Dnini

Sprehod do Koče v Krnici v zgodnjih jutranjih urah trene kakor bi mignil, čeprav je snežna podlaga zoprno drseča. Od tam naprej se z Galom navdušeno zaženeva skozi gozd in naprej v hudourniško grapo v upanju na bogatejše količine snega.

Skozi labirint pomrznjenih ostankov snežne podlage, balvanov in skal se z nekajkratnim sezuvanjem smuči prebijeva v zgornje nadstropje pod Škrlatico, kjer je sneg od zadnjih padavin že skoraj predelan in pomrznjen. Pred vstopom v Veliko Dnino kratka pavza za hidracijo in natikanje dodatnih slojev, saj temperature niso več primerne za tanek flis in gole roke, čeprav tempo ni ravno vikendaški. Oddrsava naprej v objem Škrlatice, Oltarja in Ponc, kjer smuči parkirava in jih zamenjava za dereze in cepine. Za prvi skok izberem grapo desno od letne variante v kateri je predelan sneg (čeprav v majhnih količinah), pod njim pa se mestoma skriva tudi led. Drugi skok je glede snega še bolj rahitičen. Pravzaprav je snega manj kot ledu - pa še ta je sproti razpadal v večjih kosih. Zadnji del je rahlo zoprn, saj plezanje v derezah na pancerjih in trdnost martuljške skale ne gredo najbolje skupaj. Ko se le prebijeva čez tisti del, še dokončno naluknjava streho VMP in si na vrhu v prijetnih temperaturah privoščiva zaslužen počitek.

Razgledi segajo na vse strani zato ob mletju sendviča gledava naokrog. Triglav, Krn, Razor, Prisank, Jalovec, Škrlatica, Oltar, Široka peč, Mangart in najvišji vrhovi Kamniško Savinjskih Alp, ki le kukajo iz oblakov so kot na dlani. Pogled sega tudi daleč v Avstrijo do Grossglockner-ja in Hochalmspitze-a. Stisnem še par fotk in odpraviva se nazaj. Previdno čez zgornji skok, potem pa vsak po svoje proti Dnini. Jaz se vrnem po smeri pristopa, kar ni bila najboljša izbira, saj je sneg že tako omočen, da nekajkrat skoraj potonem v grapo v kateri je sneg kompakten le na sredini. Ob straneh je le še navidezno zalito z desetimi centimetri čofte, pod tem pa kakšen meter in pol zraka. Gal je vse skupaj pametno obvozil po levi strani (gledano navzgor) čez prečko.

Natakneva smuči in po čudovitem putrčku odvijugava skozi Dnino. Nižje kot smučava, več snega je popolnoma ojuženega. Za tisti skok čez ruševje se je že potrebno sezut, saj snega ni več dovolj. Odsmučava dol po grapi, potem pa se drživa leve in po severozahodnih pobočjih peljeva dokler gre. Pot nama ustavi pomanjkanje snega, zato se v najbližji grapi po plazovini sprehodiva dol do struge. S smučmi odčofotava med kamni in skozi gozd dol do ceste, ki pelje v Krnico, po kateri sledi končni spust. Vse skupaj je bolj spominjalo na zgodnje poletje, kot pa pomlad, ampak je bilo vseeno fino, tako da se ni za pritoževat.

Komentarji

comments powered by Disqus
Oceni sliko:
Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...