Snežni telefon je skoraj pregorel, spletne kamere so beležile neverjeten obisk, prikladna bližina Pokljuke pa je je postavila piko na i k odločitvi, da je potrebno na t.i. “pošihtnico”. Džanozo, Nejc, Uroš in jaz smo se hitro zedinili za smreke!
Že ob vožnji na Pokljuko je kmalu postalo jasno, da je snežna meja visoko, a da so padavine močne in da se sneg hitro nabira. Na parkirišču je bilo nekje 15 cm popolnoma premočenega svežega snega. Še vedno je močno snežilo.
V času, ko smo se pripravili na turo, se je že nabralo nekaj dodatnih centimetrov, od tam naprej pa je sneženje postajalo vse močnejše. Na vrhu smučišča je bilo svežega snega nekje 50 cm, na grebenu pa kar 130 cm.
Zanimivo je bilo srečanje z luknjačema nad smučiščem gor grede, ki nista hodila le (vsaj?) po eni turni gazi, temveč kar po dveh oziroma v vsako smer po svoji. Tako je bilo vzpenjanje čez strm graben malce bolj telovadno, a nič manj prijetno.
Izjemne količine svežega snega.
Izjemne količine svežega snega.
Najprej smo opravili s spustom skozi redek macesnov gozd, se dodobra “nažrli” pršiča, ponovno vpregli pse in se še enkrat vzpeli na greben. Tokrat smo spremenili kurz in naciljali dolino. S čelnimi svetilkami in severnim vetrom, ki je med tem začel pihati, so se lesketali snežni kristalčki v zraku in na tleh. Suh, hladen veter je še dodatno osušil svež sneg in tako je bil pršič iz minute v minuto boljši, rahlejši in mamljivejši za smuko.
Zgornjih 200 višinskih metrov je bilo fenomenalnih, potem pa začne snežna oddeja hitro izgubljati svojo debelino. Še bolj zoprno je, da kljub še vedno veliki količini novega snega, smuči pogosto srečajo trdo podlajo. Podlage namreč pod 1500 metri takorekoč ni.
Ogromne količine snega, ki so padale z močnim vetrom, bodo v naslednjih dneh gotovo terjale nekaj več previdnosti! Škoda, da nismo začetek decembra.
