Zdravih 16 in manj zdravi 4-je smo letos odšli na delovno zimovanje, kjer na 1800 metrih leži idilična vasica. Vremensko okno s popolnim soncem, da ga je bilo proti koncu že kar malo preveč, je trajalo od prvega do zadnjega dne. Kljub kilavi zimi smo imeli veliko srečo, saj je sneg pred prihodom novega leta padal v izdatnih količinah in dodobra pobelil tamkajšnje gore.
Kombinacija žičniških naprav in lastnega pogona, ko na vrhu urejenega dela smučišča na nekaj manj kot 3000 metrih vprežeš pse je idealna!
Nadaljevanje vzpona po razglednih grebenih, kjer se daleč pod teboj razteza idilična gorska vasica, na nebu pa te kot najnežnejša roka boža nizko januarsko sonce, te z vsakim korakom oddaljuje od vsakdana in približa sanjam. Nedosegljiv ideal uravnoteženosti, ki je del človeške narave in tako rad vzbuja metuljčke v trebuhu. Ko si nekaj tako goreče želiš, to naposled dosežeš in še preden dobro dojameš, kaj se je zgodilo, že si želiš nove avanture. Še boljše, še višje, še daljše spuste. Kdaj se to konča?
Nenehno spreminjajoč se gorski svet je neizčrpen vir navdiha. Narava - z neskončno mnogo spremenljivkami, na mnoge izmed katerih človek v resnici nima pravega vpliva, je najlepše, čeprav zelo resno igrišče na svetu. Brez besed in razdajanja povezuje generacije, kjer se tako mladi kot stari znajdemo v situacijah in z občutki, ki jih ni moč ubesedit.
Zimski sončni zahodi visoko v gorah so nekaj najlepšega. Prizori, ki jih pričarajo neskočno dolge sence, ko divji svet gorskih grebenov narava v sploščeni podobi preriše na dna dolin, so dih jemajoči.
Postopoma, a nezadržno se človek v takšnih trenutkih zave svoje majhnosti in nepomembnosti. Veter in mraz, ki kraljujeta v višavah in neusmiljeno bičata obraz, postaneta tvoja prijatelja. Nenehno te opominjata, da živiš, da čutiš, da se na nek način s svojo voljo in željo (po kdo ve čem?!) boriš s strmino in mrazom. In da je želja po tovrstnih občutkih neskončna in neusihljiva.
Zaradi vetra in mraza se ob vzpenjanju po grebenu s prijatelji ne pogovarjamo veliko. Januarski dnevi so vendarle kratki, noči pa dolge. V urnem tempu pririnemo do vrha in se hitro pripravimo na spust: snamemo kože, pripravimo smuči in zapnemo smučarske čevlje…
Po mehki pršičasti podlagi zdrsimo proti dolini. Tu in tam postanemo, da naredimo fotografijo, se nadihamo zraka in razgledamo za nadaljevanjem.
Sprva kot na puhastih oblačkih z lažnim občutkom breztežnosti brzimo proti navzdol. Nižje kot gremo, manj je mehkega snega in trša podlaga pod nogami nas opominja, da se vračamo v dolinsko življenje. Vse bolj realen postaja svet okrog nas.
Mraz na obrazih zamenjajo izpušni plini avtomobilov, čebljanje množice na avtobusni postaji pa šum vetra. Naših lic nič več ne boža zahajajoče sonce. Naposled smuči nehajo drseti. Ustavimo se na dnu doline. Strmino, vznemirjenje in adrenalin zamenja bolj poznana in udobnejša kulisa vsakodnevnega dolinskega življenja... Družinsko-delavno zimovanje bomo prav gotovo ponovili!
