Mrzlično smo si želeli izkoristiti ostanke zime v naših gorah (pred napovedano odjugo in dežjem) in se zato slabemu zdravju navkljub odpravili v Julijske Alpe. Džanozo, Roman in jaz smo bili pravočasni na zbornem mestu, ena kandidatka je zaspala, drugi pa je obležal na drugem koncu Slovenije. Kolebali smo med Pokljuko in Vršičem in se naposled odločili za slednjega, zavoljo višjega izhodišča in možnosti "zaslonjenega" pobočja za Malo Mojstrovko, na grebenih katere je vlekel močan zahodnik. Zastave snega na grebenih so bile prav impozantne tudi na ostalih vršacih, ki jih v razgledih z Vršiča vsekakor ne manjka. Avtomobilov je bilo že na mostu pod Eriko vse polno, na 2. ovinku je bilo še huje in že smo se spraševali, če bi s turo sploh pričeli. Z avtomobilom smo nadaljevali in kmalu dohiteli plug in sočasno prehiteli nepregledne množice turnašev in pohodnikov, ki so v dobri veri in vzgoji zarana pričeli s turo. Plug mojster je pri Koči na gozdu izvedel svoj klasični šah mat in s pluženjem zaključil tako, da je onemogočil kakršenkoli poskus pririniti višje, čeprav je to evidentno trem uspelo pred plugom in so se pripeljali do Erjavčeve koče, 21. ovinka in Tonkine koče. Cesta je bila torej v soboto "normalno" prevozna do Koče na Gozdu, kjer je bilo le nekaj minut po prihodu že vsaj 20 avtomobilov. Hitro smo se napravili in zelo počasi ter zdravju primerno nadaljevali po cesti do vrha prelaza zadihani kot sloni. Sneg je bil ob vzponu v senčnih in zatišnih legah pršičast, drugje rahlo skompresiran, na najbolj izpostavljenih mestih tudi že kložast. Ob spustu, ki smo ga udeli po smučarski levi, je bilo kakšnih 200 višinskih metrov prav dobrih, 100 povprečnih, zaključek pred cesto pa trepetanje pred zakritimi skalami. Močan veter Z smeri je gradil zamete in klože, ob spustu smo sprožili dva manjša kložasta plaziča 30 cm debeline. Cesta je bila navzdol super :)
