Tradicionalni Dolomiti 2019

Letošnji (podaljšani) julijski vikend smo se, tako kot že desetletje doslej, zbrali člani in prijatelji z vseh vetrov v čudovitih Dolomitih. Tokrat smo ponovno taborili v kampu pri Cortini d'Ampezzo, kar je bilo prikladno izhodišče za plezanje v okoliških gorah, tistih zelo blizu in tistih malenkost manj blizu.
Kamp je bil pričakovano (zelo) zaseden, a smo si balkanske duše vseeno uspeli prigovoriti mesto. Določili so nas v "hudournik", ki pa tudi v nočnem nalivu k sreči ni presahnil. Nekateri srečkoti so prišli že v četrtek, drugi v petek, vsem pa je bila skupna želja po hribih, svežem zraku in seveda druženju. Ker so se pridružili tudi letošnji ta frišni alpinci, smo plezalske cilje prilagodili vremenu in časovnici.

Plezalo se je v steni Tofane in stolpih Torre ter Falzarego. O kvaliteti skali ne gre izgubljati besed, vsakič znova si rečem le, da je škoda, da Dolomitov ne obiščem(-o) večkrat. Pozno popoldan in zvečer je bil čas za Ristorante Dolomiti, kar v praksi pomeni kuhinjo A la Skali po taborniško. Z velikanskim loncem, ki bi nahranil vojsko, in s kuhalnikom, ki mu ljubkovalno rečem brener, saj s svojo močjo tali železovo rudo, so se žgale klobase, hrenovke, rižota in seveda zaščitna sladila - bananini čolnčki s čokolado. Čolnčki sicer ne plavajo, temveč se smodijo oziroma izparevajo, a stopljena čokolada pomešana z banano je enako dobra. Nekoliko manj ugodna je priprava omenjene jedi za tistega, ki je na vrsti za pomivanje posode :)

Jutra so se za tiste, ki so vstajali ob humanih urah, prav tako začela spokojno: z žrtjem pečene slanine, jajc, colskih rezin kruha s salamami in obveznimi rezinami sira, katerih debelina se meri v centimetrih. Za tiste, ki radi jedo manj zdravo, je bilo prav tako poskrbljeno. Tu in tam se je našel kakšen jogurt ali kos sadja in 27 jagod zelenega grozdja.

Manjkalo ni niti zdrave prehrane tipa Nutella, čipsa in hobukov piškotov ter obvezno - mleka. Kljub šestnajstglavi zasedbi pod gromozanskim skupinskim šotorom (Peter slava ti!) pivo ni teklo v potokih. Bolj je šlo za neke vrste hmeljčkanje. Pa ne vem ali zaradi pivu neprijaznega vremena ali dejstva, da so se pivoljubci odžejali že takoj po turah.

V nedeljo po kratkih plohah z nevihtami in strelami, pred katerimi smo urno abzajali z vrhov Torre, smo zaključili s poznim kosilom, katerega cena je bila (žal) sorazmerna s kvaliteto. Ampak dušena in spečena jagenjčkova rebra z nekimi vegetarijanskimi krompirjevimi okraski in s pogledom na Cortino in Monte Cristallo obsijanima s soncem, so s plesom naših brbončic odtehtali vsak cent. Ker domači štrudli, pite in ostale dobrote niso bile dovolj, smo nazajgrede skočili še fabriko napolitank Loacker za naslednje avanture.

Če se na hitro dotaknem še aktivnosti, bi naštel le bistvene zvrsti našega fizkulturnega udejstvovanja pri zahodnih sosedih: planinarjenje, ferate, alpinistično plezanje, frikanje, sprehajanje psa in šoping ter gorski tek. Verjetno sem še kaj pozabil, ampak bistvo ostaja - migali smo in se imeli fino, se režali in zabavali. Še pridemo!

Hvala vsem za super družbo. Foto spomine smo prispevali vsi po malem.

Komentarji

comments powered by Disqus
Oceni sliko:
Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...