Začetek je bil rahlo pomrznjen, za tiste brez brez srenačev in krajšimi živci dovolj, da je bilo potrebno ca. 100 višincev peš. Z vratc do pukla je bilo že boljše, v kotanjo ca. 100 višinskih metrov spusta bi si prislužilo oceno 4*. Vzpon na Slemenovo špico (območje med zg. in spodnjo potjo) je bilo pravljično lepo z na debelo posneženimi balvani. Sončenje na vrhu in četrturno uživanje razgledov, potem pa po cilj dneva: spust v Tamar. Na žalost je tako topel februar v kombinaciji z močnim soncem naše visokoleteče cilje (želje) odrezal in spust je temeljil na pogosto se spreminjajočih se metrih smuke: skorja, pršič, plazovina in nekaj uležanega zbitega pršiča oziroma od vetra napihanega svežega snega. Vsega po malem torej. V gozdu med bukovino je bilo nekaj uležanega pršiča, ampak na trši podlagi, tako da tudi ni bilo za prehvalit. Pri Črnih vodah pod slapovi v Tamarju pa itak gromozanska gmota plazovin. Pri koči v Tamarju za povrh še šok - toliko ljudi tam še nisem videl :) Hvala Skali, da si nam rešila logistiko prevoza na izhodišče! Skupaj s Skali nas je uživalo 10 snegoljubov.
