Prejšnji teden me je Blaž povabil plezat v hribe in mi predlagal dve smeri: Čopov steber in Karantanien 2000 v Košutnikovem turnu. Ker v Steni še nisem plezal nič drugega kot Slovensko smer, in ker sem imel priliko plezati s tako izkušenim plezalcem, sem se odločil za Čopa.
V Vrata sva prispela že ob štirih zjutraj, da bi se izognila vročemu dostopu, in da bi bila kmalu doma. Dostopila sva še v popolni temi in Stene sploh nisva videla. Zame je bila to dobra stvar, saj bi se sicer verjetno moral še enkrat olajšati pred plezanjem. Blaž je šel po Skalaški gor in dol že nekajkrat in je zato hitro vodil po lažjih prehodih in naju pripeljal do Skalaškega turnca, na katerem sva na kratko pomalicala in občudovala lepo jutro. Do tam sva se varovala dva raztežaja.
Po Gorenjskem turncu je sledila prečka po Zlatorogovih stezah do vznožja Čopovega stebra. Tam sva oba razvlekla raztežaje kolikor sva mogla in hitro prišla do težavnega dela v višini velike poševne lope. V naslednjih štirih raztežajih je kakovost skale nihala od zelo slabe do zadovoljive, vendar je bilo na srečo ves čas dovolj možnosti za nameščanje varoval in vpenjanje klinov. Kmalu sva prišla do znamenite prečnice, ki pa je sploh nisva prepoznala, saj sva mislila, da je v raztežaju pred njo en "siten montl". Kasneje sva ugotovila, da v bistvu iz prečnice preideš v montl in ne obratno. Po prečnici je sledil še en raztežaj lepe skale do stika z zgornjim delom Skalaške. Opoldan sva že sedela na nekdanjem ledeniku.