Tradicionalni plezalni kostanjev piknik 2016

Vsakoletno druženje na morju ob ognju ima več pozitivnih učinkov: rekreacijo s plezanjem, krepitev trebušnih mišic ob obilici smeha, čvek z društvenimi kolegi, ki jih ne vidiš zelo pogosto - ter nenazadnje tudi neizogibno povečanje proizvodnje bioplinov.

Plezalni kostanjev piknik si je pred leti zamislil Zlato in od prvega dalje se drugi vikend v oktobru tradicionalno zgodi nekje v Istri. Letos smo bili znova v Rovinju, kjer smo napram lani upeljali kar nekaj izboljšav, saj nam je lanskoletno premajhno 50 kilogramsko litoželezno kurišče v neustreznih dimenzijah dostavilo premalo pečenega kostanja na enoto časa.

Prva in ključna je bila torej letos velika plošča, kopija tistim, na katerih pečejo profiji v zelenih hiškah po Ljubljani. To nam je zrihtal Matej. Naslednja točka je bil brenner epskih razsežnosti, ki nam ga je s posebno dostavo zrihtala Skali in nenazadnje še Žigatov Jaka, ki nam je (nevede) posodil plastične igrače kot pribor za pobiranje kostanja z razbeljene plošče. Nalagali smo ga pa kar v njegovo plastično ladjico, a se tam navadno ni obdržal dlje kot le nekaj minut, saj je bil takoj razgreben! Da smo sploh imeli kaj žgat in zobat gre zahvala Duletu, ki je zrihtal kostanj. Slava vam vsem!

Blaž, Monika pa tudi Džani in Duško pa še kdo vmes, so gonili letošnje mlade alpinske mucke, da so brusili kremplje v skalah, se spuščali po vrvi, delali vozlje in se nasplošno urili za prihajajoče avanture v gorah.

Med plezanjem smo pogledovali tudi proti morju, kjer so se najmanj zmrzljivi tudi okopali. Ne le namočili, dejansko plavali in čofotali so. Na koncu se je izkazalo, da je bilo v vodi topleje kot zunaj na rahlem vetrcu, ki je s pojenjajočo močjo sonca nagnal mraz do kosti mokrim in premraženim plavalcem.

Gorsko-kolesarska sekcija se je ravno pravi čas - v času vročega, pravkar s plošče nabranega kostanja, primajala do naše privat plaže in se skupaj z ostalimi zagrizla v karbonsko obogaten kostanj. Pred tem so sicer na križišču skoraj izgubili še oni dan edino žensko pripadnico, ki je izvedla lastovičji let čez balanco proti jugu, a jo k sreči odnesla brez najhujših poškodb. Sicer pa je dama trdoživa in verjamem, kolikor jo poznam, da bi se privlekla na kostanj, sončni zahod in k dobri družbi tudi z odprtim zlomom stegnenice in sesednim pljučnim krilom :)

Nova znanja in izkušnje, črni prsti in zobje, polni želodčki in od smeha, vetra in sonca orošeni očki, so bili izkupiček tega že skoraj jubilejnega tradicionalnega kostanjevega piknika! Hvala vsem za družbo in lepe spomine.

Za konec pa kot vselej še nekaj fotografij s telefonom na selfisticku.

Komentarji

comments powered by Disqus
Oceni sliko:
Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...