Francija je že dolgo bila najin cilj, a se nama je vztrajno izmikala. Letos pa sva jo končno dočakala polna pričakovanj in res naju ni razočarala. Želela sva videti in doživeti čim več ter se preizkusiti v različni skali, zato sva se selila na različna področja.
Začela sva v La Berardu, ki naju je popolnoma očaral, s svojimi stenami in pokrajino. Za prvi cilj sva si izbrala Tete de la Maye (Du 5 a tire-larigot, VI-, 450m) in se tako seznanila z granitom. Že takoj naslednji dan sva polna elana in moči ob 4h zjutraj dostopala do koče Soreiller. Dobila sva informacijo, da je gora Alguille Dibona in smer Visite Obligatoire (VI+, 430m) zelo oblegana. Pod steno sva tako bila prva, kar se nama je obrestovalo, saj se je takoj za nama pojavilo pet navez. Smer naju je impresionirala, s skalo, špičastim vrhom in neverjetnim ambientom. Naslednji dan se nama ni prav nič mudilo, saj se je vreme nekoliko pokvarilo, a Blaž se je vseeno želel preizkusiti v nekoliko težji granitni smeri. Tako sva obiskala Paroi Rouge de Bellion (Diedras a gogo, VIII, 125m) in se vrnila k avtu še pred dežjem. Sledil je dan počitka in ponovni obisk Tete de la Maye ( La Marre Maye, VII-, 400m), kjer se je dobro čutilo prehod hladne fronte, saj naju je dodobra premrazilo.
Po tem dnevu sva se kar malo težko poslovila od La Berarda, saj sva se tu že kar prijetno udomačila. Odpeljala sva se na Galibier in nizke temperature so naju odvrnile od misli, da bi spala prav na vrhu prelaza. Hladen veter naju je prisilil, da sva se za naslednjo steno Tour Termier (Termie - Nee, VII+, 310m) dobro oblekla. Iz granita sva tako prešla na apnenec, ki je veliko bolj kompakten in oster kot naš domači. Navdušenje nad skalo je bilo tako veliko, da sva tudi naslednji dan brusila blazinice v tej steni (Le fen sacre, VIII, 335m).
Zopet je bil čas za premik, tokrat proti Ailefoidu, kjer naju je presenetila množica ljudi v campu. To je bilo tudi edino področje, kjer nisva smela spati na črno. Po dnevu počitka sva si tako izbrala cilj v steni Saganette (Soleil Glacial, VII, 520m), kjer sva zopet uživala v granitu in si ogledovala prihodnje cilje. A naslednji dan je bil čas, za krajšo in lažjo smer v Paroi de la Draye (Explosion des Calcaneums, VI+, 245m). Želja videti čim več naju je ponesla pod Tete d Aval (Pilier Rouge Hebdo, VII, 355m), kjer sva zopet napenjala mišice v apnencu.
Vreme se je nato nekoliko skisalo, zato sva odšla v dolino Val Tramouillon, kjer sva imela za soseda svizca, ki je vsake toliko pokazal svoje pevske sposobnosti. Za plezanje sva si izbrala steno Tete de Gaulent ( Gaulent-tement, VII-, 230m), kjer sva se kar namučila z dostopom, a skala je zopet upravičila svoj dobri sloves in za nama je zopet bila ena lepa smer.
Preplezala sva kar nekaj smeri, a to je le "vrh ledene gore". Ciljev je tu neomejeno, od lahkih do težkih, in prav vsak lahko tu najde svoje plezalne izzive.
