Paklenica se nam je dolgo časa izmikala in končno se je pokazalo okno lepega vremena, ki smo ga hitro izkoristili za dvodnevno plezanje. Blaž je imel že dolgo časa ogledan cilj (Rumeni strah, 7c, 200m) in v soboto sva se že zgodaj podala pod steno Anića kuka. Blaž visoko motiviran, saj je celo pomlad pridno treniral, jaz pa malo bolj v strahu, saj sem se v zadnjih mesecih bolj posvečala teku kot plezanju. Tako negotovo je bilo tudi plezanje v prvem raztežaju, a se je tudi to kmalu razblinilo in plezanje je steklo. Blaž je vse raztežaje plezal v vodstvu in na pogled, tudi v najtežjem raztežaju ni bilo veliko pomislekov, le visoka zbranost in vesel zamah s sidrišča, da je uspelo. Moje videnje te smeri je seveda nekoliko drugačno, lepa, težka in dovolj dobro navrtana, da si na težjih mestih pomagaš s sistemi. Smer sva nadaljevala do vrha Anića kuka, in sicer po klasični smeri El Condor pasa, kjer je vmesno varovanje urejeno z klini, priporočljivo pa je imeti tudi nekaj večjih frendov.
Naslednji dan sva si izbrala smer The show must go on (6c, 280) v Anića kuku. Smer je odlično opremljena, z konstantnimi težavami in lepimi prehodi, vtis pokvarijo le nekoliko nerodno postavljena sidrišča.
Paklenica zopet ni razočarala, dobra družba in dobra plezarija.
