Čemu se reče temu nekajdnevnemu dogodku tabor ne vem. Najbrž zato, ker taborimo. Spimo v šotoru. V kampu, ki je vsako leto na drugi lokaciji, a vselej ob reki. In vsako leto je hladneje. Letos tudi najbolj. A nič ne de: skala v Dolomitih je čvrsta, prijemi dobri, razgledi kičasti kot le kaj, center Cortine ne rabi mojega pridevnika, razpoloženje udeležencev na višku in ambicije vsiokoleteče. Najbolj aktivna Blaž in Monika sta se tam mudila najprej en teden in po krajši pavzi v Dolomite odšla še za dva tedna. In na koncu njunega plezalnega maratona po tamkajšnjih stenah smo se v lepem številu zbrali v kampu Olympia. Še isti dan po prihodu in obveznih formalnostih smo jo že popihali nekateri v stene, drugi pešaka na vršače po poteh ali feratah, spet tretji na kolo in navkreber! Vreme nam je z izjemo nekega poznega popoldneva in krajše plohice odlično služilo, za odtenek je letošnji slab vtis naredila le tragična nesreča Italijana, ki se je dober raztežaj nad nami ponesrečil. Navezani z alpinističnimi novinci nam je bil ti lep opomin, da previdnost nikoli ni odveč. Sklenem lahko enako kot vsako leto - hvala vsem za družbo, tisti, ki pa niste utegnili priti pa vam je seveda lahko žal.
Več o naši minuli pustolovščini pa v fotozgodbi - prijeten ogled želim :)
Skupaj v navezi smo plezali z vrvmi Sterling (Terra Šport) oblečeni v Marmot (Annapurna) in Patagonia Inc. Europe, se podkrepili z Mulebar ploščicami in fotografirali s Canon Europe.
