Še dan pred planiranim odhodom nismo bili povsem prepričani, ali naj gremo ali ne. Vremenske napovedi so bile precej nezanesljive in so se spreminjale iz dneva v dan, jasno pa je bilo, da bo svežega snega precej. Kakorkoli, tvegali smo in se odločili, da gremo!
Minuli teden nam je bilo tako dano v večji meri prehoditi fantastično turno-smučarsko potovanje med francoskim Chamonixom in švicarskim Zermattom, ki za mnoge pomeni uresničitev dolgoletnih sanj in načrtovanj. Na večerji v Chamonixu smo se družno odločili, da zaradi več kot 60 cm novega snega ne tvegamo preveč in prvi del izpustimo. Tudi sicer gondola na Grand Montets, ki je priročno izhodišče za naskok na kočo Trient, zadnje dni ni obratovala in tudi vetrovna napoved preko 60km/h ni obetala odprtja. Spremenili smo vse rezervacije na kočah in se naslednji dan odpravili proti Bourg St. Pierru, koder smo zaradi sneženja na smučeh pričeli kar s hojo skozi vas. Zaradi goste megle smo imeli kar nekaj preglavic z iskanjem prehoda na iztek ledenika Valsorey, nato pa so se vremena Kranjcem razjasnila in obenem smo srečali drugo skupino iz domačih krajev pod vodstvom gorskega vodnika, ki smo se ji pridružili pri nadaljnji poti vse do zaključka tega prečenja. V vnovičnih snežinkah smo le prisopihali do koče Valsorey, večer pa je minil v dvomu in premišljevanju, kako naprej, saj smo izkusili bistveno več svežega snega, kot so ga napovedovale in izkazovale spletne strani. Tudi dejstvo, da smo bili v koči sami, nam ni vlivalo zaupanja v nadaljevanje po začrtani poti. Jutranje ogrevanje je ponudilo odgovor, ki smo se ga bali in delno kar pričakovali – strm vzpon na Plateau du Couloir, ki bi nas pripeljal pod sam vrh štiritisočaka Grand Combina, bi bil v teh razmerah prenevaren, tako da smo bili primorani obrniti in odsmučati sprva po čudovitem pršiču, kasneje zoprni skorji in končno popolnoma predelanem snegu nazaj v dolino. Minibus nas je skozi predor St.Bernard pripeljal v pomladno obarvane vasice nad Aosto in naprej v izhodišče Glacier, od koder smo preko sedla Fenetre du Durand le dosegli kočo Chanrion. Naslednji dan je bil čudovit, a precej naporen – sprva po ledeniku Brenay in kasneje po ledeniku Serpentine smo le prisopihali do istoimenskega sedla, kjer smo zagledali naš najvišji cilj celotnega prečenja, Pigne d'Arolla s svojimi 3.790 metri višine. Pršičarjenje proti koči Vignettes je bilo fantastično kljub temu, da so nam izletniki iz Arolle, pa tudi iz severne variante Visoke Poti preko Verbierja že precej zvozili teren. Večer v koči je minil v gurmanskih presežkih in čudenju nad vinsko karto in količino odprtih buteljk vina – kot da ne bi bili 3.160 metrov visoko in kot da ne bi sledili še naprej naporni, a čudoviti dnevi na višini. Kakorkoli, napovedana sta bila še dva dneva lepega vremena, tako da smo vnovič malo spremenili načrtovano pot in se naslednji dan s sedla L'Eveque (pršič!) preko Haut Glacier d'Arolla (pršič in nižje tanka skorja) povzpeli še na kočo Bertol. Preden sva se do nje povzpela po lestvi si s Silvom nisva mogla kaj, da se ne bi v pršičaste terene pod njo podpisala in na ta način skupni bilanci dodala še kakšnih 400 višinskih metrov. Zvečer pa smo pazili, ko smo se sprehajali do WCja, saj bi morebiten polet imel za posledico kar nekaj sekund prostega pada. Zadnji dan nam je na ledeniku Mont Mine postregel z meglo in močnim vetrom, tako da je bilo kar olajšanje, ko smo navezani le dosegli sedlo pod Tete Blanche. Okoli 2.200 višinskih metrov spusta po ledenikih pod Dent d'Herens in Matterhornom je postreglo s skoraj pršičem in nižje zoprno skorjo, no na smučiču Zermatt je bilo pa še vedno „speglano v nulo“. Pivo je bilo drago, a zasluženo, sprehod v bojni opremi med električnimi avtomobili in izložbami Rolexa pa kar malo čudaški. A nič zato – Haute Route je bila za nami!
Za konec še nekaj statistike in lastnih spoznanj. Na smučeh smo v petih dneh opravili preko 92 dolžinskih kilometrov, preko 7 kilometrov vzpona in ravno toliko spusta. Družbo in dobre sledi smo imeli praktično le v drugem delu poti, kar postavi na glavo splošno prepričanje o skorajda avtocesti in lahkemu sledenju poti. Brez kart in uporabe GPS bi bili popolnoma brez možnosti, poznavanje terena in izkušnje Mihe Habjana pa so nam še dodatno olajšale navigacijo in logistiko, za kar se mu najlepše zahvaljujem. Takisto se zahvaljujem Andreju Terčelju za vso pomoč pri načrtovanju te ture, pa nenazadnje še Borčiju za lahek cepin ;)